Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov