Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov