Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


08.07.2024

Kristalni globus in Stritarjeva nagrada

V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.


27.10.2023

Jesenske grozljivke v kinu

Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.


27.10.2023

15. Noč grozljivk

Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.


05.10.2023

Umrl je skladatelj Avgust Ipavec

V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).


04.10.2023

V Ljubljani se začenja mednarodni festival stripa Tinta

Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.


04.10.2023

Festival Indigo: Ali gre zares?

V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.


03.10.2023

Z uporom se začenja 29. festival Mesto žensk

Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.


03.10.2023

Šterkijada za začetek 26. Festivala slovenskega filma Portorož

S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.


29.09.2023

Na mariborskem Intimnem odru GT22 premiera avtorske predstave Krik: Vrzeli

Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.


29.09.2023

Na festivalu Itn. je ena od osrednjih literarnih gostij mlada nizozemsko-turška pisateljica Lale Gül

Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.


22.09.2023

Tri skrbi pred Frankfurtom: vidnost, vidnost, vidnost!

Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).


21.09.2023

Izšel je prevod korespondence med Nikolo Teslo in J. P. Morganom & Co.

V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija


15.09.2023

Festival DokuDoc 2023

V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.


15.09.2023

15 let programa Kinobalon v Kinodvoru

S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.


11.09.2023

Ob 60. letnici Arsa tudi ulična razstava plakatov

V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.


08.09.2023

Otto Tolnai - mojster pesniških podob

Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.


08.09.2023

Arsov praznični teden

Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.


08.09.2023

V Narodni galeriji Umetnikov atelje, fotografski portreti španskih in slovenskih umetnikov v ateljejih

Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.


07.09.2023

Jurij Kalan - Drobci

Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)


Stran 1 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov