Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbeno-gledališka predstava v prevodu Mi smo ljudje - Mi smo narod je nastala v sodelovanju z nemško režiserko Anjo Quickert in po besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja
Po premieri in dveh ponovitvah med 8. in 10. februarjem lani v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter odpovedanih ponovitvah in mednarodnih gostovanjih, bo nocoj v Centru urbane kulture Kino Šiška skupina Laibach s soustvarjalci pripravila ljubljansko premiero muzikala Wir sind das Volk. Z muzikalom kot glasbeno-gledališko obliko se je skupina Laibach soočila že sredi 90-ih let minulega stoletja na albumu Jesus Christ Superstars, s priredbami skladb iz znanega muzikala z glasbo Andrewa Lloyda Webberja in pred nekaj leti, ko so za gostovanje v Severni Koreji predelali glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje, avtorjev Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina. K sodelovanju jih je tokrat povabila Anja Quickert, režiserka in teatrologinja, predsednica Združenja Heiner Müller. Skupno točko skupne Laibach in Heinerja Müllerja ter razlog za povabilo k sodelovanju pri muzikalu je pojasnila:
''Razlog, zakaj sem izbrala Laibach, ni nujno povezan s to glasbeno obliko, prej gre za kakovost pristopa k umetnosti, k zgodovini, ki so ga izbrali in zaradi njihove upornosti s katero branijo (zagovarjajo) tezo, da je tisto, kar sama imenujem hrup zgodovine, potrebno ves čas predelovati. In to je pravzaprav zelo podobno pristopu, ki ga je imel Heiner Müller v svoji umetnosti, v dramatiki in poeziji. Sam to imenuje pogovor z mrtvimi. In ta pogovor se ne sme končati dokler nam mrtvi ne posredujejo vsega, vso prihodnost, ki je bila pokopana z njimi. To je seveda metaforična obrazložitev nuje po tem, da zgodovino spet in spet predelujemo, sicer ne bomo osvojili prihodnosti. Opraviti moramo z zgodovino, da bi se glede naše prihodnosti lahko orientirali, sicer ne bomo razumeli našega tukaj in zdaj. To je, po mojem mnenju, najpomembnejši razlog za sodelovanje s skupino Laibach. S Heinerjem Müllerjem jih druži tudi provokativni izraz, ki ljudi spodbuja k razmišljanju. Ne gre niti za učenje niti za pridiganje o etičnih, političnih in drugih zadevah, ampak tako Laibach kot Müller delujejo izzivalno in transgresivno. Čustvena kakovost glasbe je prav tako pomemben element, saj se ukvarjamo s temami, ki jih ni mogoče razrešiti z govorjenim jezikom. Če se, na primer, nekateri ljudje obračajo proti desni, če razvijajo nove ali obnavljajo stare oblike rasizma, razlage ne pomagajo dosti. Potrebno je ponuditi nekaj, kar jih bo spodbudilo k intimnemu premisleku. Razviti je potrebno načine pripovedovanja, ki bi ljudem omogočili možnosti nove identifikacije. Menim, da gre za res zelo čustvene vsebine, ki jih ni mogoče rešiti s starimi idejami o razsvetljenju. Tudi to počnemo mi, kar je počel že Heiner Müller: kritiziramo idejo o razsvetljenju, ki je nekako mrtva oziroma je to le beseda in ni telesno izkustvo.''
Po besedah Anje Quickert umetnike druži tudi telesnost v izrazu. V predstavi se ponavljata dva motiva: prvi je družinska konstelacija, struktura, preko katere se prenaša ideologija, drugi motiv je selekcija, pogled na to, kako sta red in disciplina praksi za izključevanje. Dramska, poetična in avtobiografska Besedila Heinerja Müllerja v ljubljanski postavitvi bo interpretirala igralka Katarina Stegnar.
Ljubljanski premieri muzikala Wir sind das Volk v Kinu Šiška sledi še jutrišnja ponovitev. V pripravi je tudi album z glasbo iz muzikala, katere avtor je dolgoletni sodelavec Laibacha Matevž Kolenc, ta bo izšel prihodnjo pomlad pri založbi Mute.
Glasbeno-gledališka predstava v prevodu Mi smo ljudje - Mi smo narod je nastala v sodelovanju z nemško režiserko Anjo Quickert in po besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja
Po premieri in dveh ponovitvah med 8. in 10. februarjem lani v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter odpovedanih ponovitvah in mednarodnih gostovanjih, bo nocoj v Centru urbane kulture Kino Šiška skupina Laibach s soustvarjalci pripravila ljubljansko premiero muzikala Wir sind das Volk. Z muzikalom kot glasbeno-gledališko obliko se je skupina Laibach soočila že sredi 90-ih let minulega stoletja na albumu Jesus Christ Superstars, s priredbami skladb iz znanega muzikala z glasbo Andrewa Lloyda Webberja in pred nekaj leti, ko so za gostovanje v Severni Koreji predelali glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje, avtorjev Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina. K sodelovanju jih je tokrat povabila Anja Quickert, režiserka in teatrologinja, predsednica Združenja Heiner Müller. Skupno točko skupne Laibach in Heinerja Müllerja ter razlog za povabilo k sodelovanju pri muzikalu je pojasnila:
''Razlog, zakaj sem izbrala Laibach, ni nujno povezan s to glasbeno obliko, prej gre za kakovost pristopa k umetnosti, k zgodovini, ki so ga izbrali in zaradi njihove upornosti s katero branijo (zagovarjajo) tezo, da je tisto, kar sama imenujem hrup zgodovine, potrebno ves čas predelovati. In to je pravzaprav zelo podobno pristopu, ki ga je imel Heiner Müller v svoji umetnosti, v dramatiki in poeziji. Sam to imenuje pogovor z mrtvimi. In ta pogovor se ne sme končati dokler nam mrtvi ne posredujejo vsega, vso prihodnost, ki je bila pokopana z njimi. To je seveda metaforična obrazložitev nuje po tem, da zgodovino spet in spet predelujemo, sicer ne bomo osvojili prihodnosti. Opraviti moramo z zgodovino, da bi se glede naše prihodnosti lahko orientirali, sicer ne bomo razumeli našega tukaj in zdaj. To je, po mojem mnenju, najpomembnejši razlog za sodelovanje s skupino Laibach. S Heinerjem Müllerjem jih druži tudi provokativni izraz, ki ljudi spodbuja k razmišljanju. Ne gre niti za učenje niti za pridiganje o etičnih, političnih in drugih zadevah, ampak tako Laibach kot Müller delujejo izzivalno in transgresivno. Čustvena kakovost glasbe je prav tako pomemben element, saj se ukvarjamo s temami, ki jih ni mogoče razrešiti z govorjenim jezikom. Če se, na primer, nekateri ljudje obračajo proti desni, če razvijajo nove ali obnavljajo stare oblike rasizma, razlage ne pomagajo dosti. Potrebno je ponuditi nekaj, kar jih bo spodbudilo k intimnemu premisleku. Razviti je potrebno načine pripovedovanja, ki bi ljudem omogočili možnosti nove identifikacije. Menim, da gre za res zelo čustvene vsebine, ki jih ni mogoče rešiti s starimi idejami o razsvetljenju. Tudi to počnemo mi, kar je počel že Heiner Müller: kritiziramo idejo o razsvetljenju, ki je nekako mrtva oziroma je to le beseda in ni telesno izkustvo.''
Po besedah Anje Quickert umetnike druži tudi telesnost v izrazu. V predstavi se ponavljata dva motiva: prvi je družinska konstelacija, struktura, preko katere se prenaša ideologija, drugi motiv je selekcija, pogled na to, kako sta red in disciplina praksi za izključevanje. Dramska, poetična in avtobiografska Besedila Heinerja Müllerja v ljubljanski postavitvi bo interpretirala igralka Katarina Stegnar.
Ljubljanski premieri muzikala Wir sind das Volk v Kinu Šiška sledi še jutrišnja ponovitev. V pripravi je tudi album z glasbo iz muzikala, katere avtor je dolgoletni sodelavec Laibacha Matevž Kolenc, ta bo izšel prihodnjo pomlad pri založbi Mute.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov