Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbeno-gledališka predstava v prevodu Mi smo ljudje - Mi smo narod je nastala v sodelovanju z nemško režiserko Anjo Quickert in po besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja
Po premieri in dveh ponovitvah med 8. in 10. februarjem lani v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter odpovedanih ponovitvah in mednarodnih gostovanjih, bo nocoj v Centru urbane kulture Kino Šiška skupina Laibach s soustvarjalci pripravila ljubljansko premiero muzikala Wir sind das Volk. Z muzikalom kot glasbeno-gledališko obliko se je skupina Laibach soočila že sredi 90-ih let minulega stoletja na albumu Jesus Christ Superstars, s priredbami skladb iz znanega muzikala z glasbo Andrewa Lloyda Webberja in pred nekaj leti, ko so za gostovanje v Severni Koreji predelali glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje, avtorjev Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina. K sodelovanju jih je tokrat povabila Anja Quickert, režiserka in teatrologinja, predsednica Združenja Heiner Müller. Skupno točko skupne Laibach in Heinerja Müllerja ter razlog za povabilo k sodelovanju pri muzikalu je pojasnila:
''Razlog, zakaj sem izbrala Laibach, ni nujno povezan s to glasbeno obliko, prej gre za kakovost pristopa k umetnosti, k zgodovini, ki so ga izbrali in zaradi njihove upornosti s katero branijo (zagovarjajo) tezo, da je tisto, kar sama imenujem hrup zgodovine, potrebno ves čas predelovati. In to je pravzaprav zelo podobno pristopu, ki ga je imel Heiner Müller v svoji umetnosti, v dramatiki in poeziji. Sam to imenuje pogovor z mrtvimi. In ta pogovor se ne sme končati dokler nam mrtvi ne posredujejo vsega, vso prihodnost, ki je bila pokopana z njimi. To je seveda metaforična obrazložitev nuje po tem, da zgodovino spet in spet predelujemo, sicer ne bomo osvojili prihodnosti. Opraviti moramo z zgodovino, da bi se glede naše prihodnosti lahko orientirali, sicer ne bomo razumeli našega tukaj in zdaj. To je, po mojem mnenju, najpomembnejši razlog za sodelovanje s skupino Laibach. S Heinerjem Müllerjem jih druži tudi provokativni izraz, ki ljudi spodbuja k razmišljanju. Ne gre niti za učenje niti za pridiganje o etičnih, političnih in drugih zadevah, ampak tako Laibach kot Müller delujejo izzivalno in transgresivno. Čustvena kakovost glasbe je prav tako pomemben element, saj se ukvarjamo s temami, ki jih ni mogoče razrešiti z govorjenim jezikom. Če se, na primer, nekateri ljudje obračajo proti desni, če razvijajo nove ali obnavljajo stare oblike rasizma, razlage ne pomagajo dosti. Potrebno je ponuditi nekaj, kar jih bo spodbudilo k intimnemu premisleku. Razviti je potrebno načine pripovedovanja, ki bi ljudem omogočili možnosti nove identifikacije. Menim, da gre za res zelo čustvene vsebine, ki jih ni mogoče rešiti s starimi idejami o razsvetljenju. Tudi to počnemo mi, kar je počel že Heiner Müller: kritiziramo idejo o razsvetljenju, ki je nekako mrtva oziroma je to le beseda in ni telesno izkustvo.''
Po besedah Anje Quickert umetnike druži tudi telesnost v izrazu. V predstavi se ponavljata dva motiva: prvi je družinska konstelacija, struktura, preko katere se prenaša ideologija, drugi motiv je selekcija, pogled na to, kako sta red in disciplina praksi za izključevanje. Dramska, poetična in avtobiografska Besedila Heinerja Müllerja v ljubljanski postavitvi bo interpretirala igralka Katarina Stegnar.
Ljubljanski premieri muzikala Wir sind das Volk v Kinu Šiška sledi še jutrišnja ponovitev. V pripravi je tudi album z glasbo iz muzikala, katere avtor je dolgoletni sodelavec Laibacha Matevž Kolenc, ta bo izšel prihodnjo pomlad pri založbi Mute.
Glasbeno-gledališka predstava v prevodu Mi smo ljudje - Mi smo narod je nastala v sodelovanju z nemško režiserko Anjo Quickert in po besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja
Po premieri in dveh ponovitvah med 8. in 10. februarjem lani v berlinskem gledališču Hebbel am Ufer ter odpovedanih ponovitvah in mednarodnih gostovanjih, bo nocoj v Centru urbane kulture Kino Šiška skupina Laibach s soustvarjalci pripravila ljubljansko premiero muzikala Wir sind das Volk. Z muzikalom kot glasbeno-gledališko obliko se je skupina Laibach soočila že sredi 90-ih let minulega stoletja na albumu Jesus Christ Superstars, s priredbami skladb iz znanega muzikala z glasbo Andrewa Lloyda Webberja in pred nekaj leti, ko so za gostovanje v Severni Koreji predelali glasbo iz filma Moje pesmi, moje sanje, avtorjev Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina. K sodelovanju jih je tokrat povabila Anja Quickert, režiserka in teatrologinja, predsednica Združenja Heiner Müller. Skupno točko skupne Laibach in Heinerja Müllerja ter razlog za povabilo k sodelovanju pri muzikalu je pojasnila:
''Razlog, zakaj sem izbrala Laibach, ni nujno povezan s to glasbeno obliko, prej gre za kakovost pristopa k umetnosti, k zgodovini, ki so ga izbrali in zaradi njihove upornosti s katero branijo (zagovarjajo) tezo, da je tisto, kar sama imenujem hrup zgodovine, potrebno ves čas predelovati. In to je pravzaprav zelo podobno pristopu, ki ga je imel Heiner Müller v svoji umetnosti, v dramatiki in poeziji. Sam to imenuje pogovor z mrtvimi. In ta pogovor se ne sme končati dokler nam mrtvi ne posredujejo vsega, vso prihodnost, ki je bila pokopana z njimi. To je seveda metaforična obrazložitev nuje po tem, da zgodovino spet in spet predelujemo, sicer ne bomo osvojili prihodnosti. Opraviti moramo z zgodovino, da bi se glede naše prihodnosti lahko orientirali, sicer ne bomo razumeli našega tukaj in zdaj. To je, po mojem mnenju, najpomembnejši razlog za sodelovanje s skupino Laibach. S Heinerjem Müllerjem jih druži tudi provokativni izraz, ki ljudi spodbuja k razmišljanju. Ne gre niti za učenje niti za pridiganje o etičnih, političnih in drugih zadevah, ampak tako Laibach kot Müller delujejo izzivalno in transgresivno. Čustvena kakovost glasbe je prav tako pomemben element, saj se ukvarjamo s temami, ki jih ni mogoče razrešiti z govorjenim jezikom. Če se, na primer, nekateri ljudje obračajo proti desni, če razvijajo nove ali obnavljajo stare oblike rasizma, razlage ne pomagajo dosti. Potrebno je ponuditi nekaj, kar jih bo spodbudilo k intimnemu premisleku. Razviti je potrebno načine pripovedovanja, ki bi ljudem omogočili možnosti nove identifikacije. Menim, da gre za res zelo čustvene vsebine, ki jih ni mogoče rešiti s starimi idejami o razsvetljenju. Tudi to počnemo mi, kar je počel že Heiner Müller: kritiziramo idejo o razsvetljenju, ki je nekako mrtva oziroma je to le beseda in ni telesno izkustvo.''
Po besedah Anje Quickert umetnike druži tudi telesnost v izrazu. V predstavi se ponavljata dva motiva: prvi je družinska konstelacija, struktura, preko katere se prenaša ideologija, drugi motiv je selekcija, pogled na to, kako sta red in disciplina praksi za izključevanje. Dramska, poetična in avtobiografska Besedila Heinerja Müllerja v ljubljanski postavitvi bo interpretirala igralka Katarina Stegnar.
Ljubljanski premieri muzikala Wir sind das Volk v Kinu Šiška sledi še jutrišnja ponovitev. V pripravi je tudi album z glasbo iz muzikala, katere avtor je dolgoletni sodelavec Laibacha Matevž Kolenc, ta bo izšel prihodnjo pomlad pri založbi Mute.
Dr. Miha Kovač je redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim smo pretresali knjige in teme, ki jih bere v času epidemije. Med njimi so točke preloma, umetna inteligenca, digitalni nadzor in družbene posledice naštetega.
Pisatelj, prevajalec, urednik in profesor Andrej Blatnik spremlja in soustvarja literaturo tudi v dneh koronavirusa. Več o založniškem in univerzitetnem utripu ter ustvarjanju v teh drugačnih dneh, pa tudi o dilemi po koncu epidemije je povedal v kratkem pogovoru.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija. V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Bodo nova, digitalna vrata, skozi katera kultura zdaj vstopa v naše življenje, ostala odprta tudi, ko vse hudo mine? In kako bo to spremenilo svet? Če se gledališče od filma loči prav po živosti izkušnje, pa je oder na zaslonu prav gotovo boljši kot noben oder. In oder lahko postane kar domači kavč. V ljubljanski Drami so 18. marca ob 116. obletnici rojstva našega pesnika Srečka Kosovela začeli novo programsko platformo "Drama od doma". V mesecu slovenske dramatike pa bo nocoj na tretjem programu, programu ARS, ob 22h in pet minut nova radijska igra z naslovom Tih vdih Nejca Gazvode v priredbi Maše Pelko. V njej nastopajo igralci: Jana Zupančič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc in Vesna Pernarčič. Glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Maja Cerar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar. Radijski Tih vdih je režiral Alen Jelen, dramaturginja je bila Vilma Štritof.
V nagovoru nadškof Stanislav Zore poziva ljudi, naj še naprej dosledno spoštujejo ukrepe za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Izraža veliko zahvalo vsem, ki v teh dneh požrtvovalno skrbijo in delajo, da družba normalno deluje.
V Mariboru bi moral te dni do 29. marca, potekati 3. Festival sprehodov. Iz znanih razlogov so ga v Društvu Hiša! prestavili za nedoločen čas. Ker pa se zavedajo, da v teh dneh potrebujemo nekaj sprostitve in počitka od vsebin, ki jih zaznamuje novi koronavirus, so sprehode pripravili v virtualni obliki z naslovom Festival sprehodov od doma. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
27. marec je svetovni dan gledališča. V teh čudnih časih ponuja drugačen premislek kot sicer. Kaj nam pomeni, koliko ga pogrešamo? O tem govorita slovenska in mednarodna poslanica. Drugo je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim, slovenska poslanica pa je tokrat pesem Saše Pavček, ki je tudi gostja našega pogovora. Pripravila ga je Tadeja Krečič
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Parlamentarni odbor za kulturo je v petek potrdil novega ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Simoniti, ki je bil kulturni minister tudi v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008, je napovedal, da se bo posvetil pripravi Nacionalnega programa za kulturo, strateškega dokumenta kulturne politike. Letos mineva tretje leto, odkar slovenska kultura nima programa, ki si ga je tudi prejšnji minister Zoran Poznič postavil med prednostne naloge in novi vladi zapustil osnutek njegovega predloga. Razprava odbora se ni izognila posledicam epidemije koronavirusa, zaradi katere so do nadaljnjega vrata zaprle kulturne ustanove po vsej Sloveniji, medtem pa so številni samozaposleni ostali brez naročil. Več v prispevku.
Da bi zajezili širjenje koronavirusa, so od torka do nadaljnjega prepovedane prireditve v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci. Inšpekcijska služba Ministrstva za zdravje spremlja razmere na terenu 24 ur na dan in v primeru kršitev izdaja globe. V kulturnih ustanovah in podjetjih se ves teden vrstijo odpovedi napovedanih dogodkov. V svetu založništva in literature odpovedujejo promocijske dejavnosti, odpovedani so dogodki v knjižnicah, medtem ko kinodvorane ter galerije in muzeji ostajajo odprti. Omogočeni so ogledi razstav posameznim obiskovalcem oziroma manjšim skupinam. Kulturne ustanove ob kriznem dogajanju, ki je v zadnjih dnem zajelo kulturno dogajanje pri nas, pričakujejo zajetno finančno škodo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov