Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


20.11.2020

Kulturniki opozarjajo na nesprejemljive razmere

Pobudniki in podpisniki javnega pisma, v katerem so pred nekaj dnevi opozorili na problematične poteze Ministrstva za kulturo, so v javnem spletnem srečanju opozorili na: težave samozaposlenih v kulturi, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do slovenskega filma, izselitev iz Metelkove ulice 6 v Ljubljani, spreminjanje pravilnika o strokovnih komisijah ministrstva za kulturo, neustrezno menjavanje vodstev ključnih nacionalnih ustanov na področju kulture in smiselnost potrebe po ustanovitvi Muzeja osamosvojitve Slovenije. Blaž Mazi.


20.11.2020

Prihodnost AV produkcije po epidemiji

Vsebine Programa Ars


20.11.2020

CoFestival letos s temo ojačevalci glasov

Vsebine Programa Ars


20.11.2020

SK PVC in DA

Vsebine Programa Ars


19.11.2020

Simfoniki pri vas doma

Tudi simfonični orkestri del svojega ustvarjanja v letošnjem letu zaradi novih in novih odpovedi prireditev selijo v virtualne koncertne dvorane. Radijski orkestri imajo tu prednost, saj tudi sicer velik del svojega dela opravijo v studiu – člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bodo namesto tretjega večera svojega koncertnega cikla Kromatika nocoj ob 20h zaigrali v Studiu 26 našega radia ter v neposrednem prenosu in v spletnem video prenosu.


19.11.2020

Blokada filma in vladavina prava

Vsebine Programa Ars


19.11.2020

Baboucar

Vsebine Programa Ars


18.11.2020

Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Vsebine Programa Ars


18.11.2020

Evald Flisar: Moje kraljestvo umira

Vsebine Programa Ars


17.11.2020

Noč evropskega filma

Vsebine Programa Ars


16.11.2020

Nažgani

Vsebine Programa Ars


14.11.2020

Zakaj je bila razrešena Renata Zamida?

Z odzivi Mitje Čandra, Slavka Pregla in Mihe Kovača


13.11.2020

Umrl je pianist in glasbeni pedagog Andrej Jarc

Nekrolog: ob smrti pianista in glasbenega pedagoga Andreja Jarca.


13.11.2020

Voltaire - Filozofski slovar

V času razsvetljenstva ni bila razvita zgolj obsežna in živahna korespondenca s pismi. Razsvetljenski znanstveniki po vsem svetu so si namreč nadeli ime »Republika pisem«. No, in ta republika je imela tudi nekakšen predhodnik svetovnega spleta v obliki slovarjev, v katerih je bilo že mogoče najti navzkrižno sklicevanje na geselske članke. Slovarji so bili v 18. stoletju tako priljubljeni, da so obstajali celo Slovarji slovarjev. Po zapletenih ovinkih zgodovine se je lotil pisanja slovarja tudi francoski mislec Voltaire, ki pa je Filozofski slovar zasnoval kot pravi pravcati politični program in kritiko takratne francoske družbe. foto: Pixabay/korpiri


12.11.2020

Kdo se še vedno boji Grete Thunberg?

Švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg je lahko vse, kar ji mediji, kritiki in oboževalci pripisujejo, da je. Dokumentarni film Greta med prvimi (precej brez zadržkov) razkriva intimno življenje najstnice, ki je motivirala mlade po svetu, da se priključijo prizadevanjem za boljšo prihodnost. Enega najbolj pričakovanih filmov 31. Ljubljanskega filmskega festivala si lahko ogledate kjerkoli in kadarkoli na spletni strani festivala. foto: Pixabay/TieGuanYin


10.11.2020

Igor Žužek - in memoriam

Vsebine Programa Ars


09.11.2020

Slovenski teden filma

Vsebine Programa Ars


Stran 65 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov