Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Perspektive na Liffu

12.11.2021


O filmih Oblak v njeni sobi, Atlantida, Inventura in Telesce

Tekmovalni program Liffa je posvečen prvencem ali drugim filmom obetavnih režiserjev in režiserk z vsega sveta. Potem ko je bilo lani prek spleta na ogled samo pet filmov, se Perspektive letos vračajo k svojemu običajnemu obsegu. Programski direktor Simon Popek je pripravil izbor desetih filmov. Danes bomo predstavili prve štiri filme, ki se potegujejo za vodomca, in poetike njihovih avtorjev in avtoric, ki prihajajo iz Kitajske, Italije in Slovenije.

Oblak v njeni sobi je z rotterdamskim tigrom nagrajeni arthouse film, ki mora, da bi povedal zgodbo, izumiti svoj jezik. Mlada junakinja Muzi se ob praznovanju kitajskega novega leta vrne v Hangčou k svoji družini, ki je razbita na dva dela, prav tako kot je ona razpeta med pretekli čas, v katerega melanholično drsi, in sedanjega, ki bi se mu rada prepustila. Oblak v njeni sobi je črno-beli portret njene odtujenosti od bližnjih; bolj skica kot portret. Pri zarisovanju njenega stanja si pomaga s spominskimi utrinki in videodnevniki z mobilnega telefona, predvsem pa s posebnim darom izpostavlja detajle in igrane prizore dopolnjuje z razpoloženjskimi impresijami.

Čeprav v odjavni špici znamka ni navedena, ni povsem zgrešeno opaziti, da glavna igralka v filmu ni nihče drug kot – cigareta. Vidimo jo skoraj povsod: film iz prizora v prizor postaja nekakšen spontani celovečerni oglas za slast kajenja; ljubezensko pismo na rob odrivani cigareti in zagovor vse bolj zapostavljene razvade, ki se ji razviti svet in z njim Kitajska zlagoma odpovedujeta. Cigareta je v prvencu Zheng Lu Xinyuan deležna strastne naklonjenosti in nežne pozornosti: notranji svet likov, njihovi odnosi in komunikacija se nakazujejo z intenzivnim puhanjem dima, ki se vali iz prizora v prizor kot oblak z ene strani neba na drugo.

Podobne erotizacije so v Atlantidi, prvencu italijanskega videoumetnika Yurija Ancaranija, deležne »barchine«, majhni in lahki motorni čolni, s katerimi mulci v beneški laguni in njenih kanalih dosegajo avtocestne hitrosti. Njihovi gliserji, o katerih sanjajo bolj intenzivno kot o dekletih, so predmet skrbnih servisov in nenehnih izboljšav. Gliserji so identitetna izjava. V Atlantidi so kot motorji v filmu Upornik brez razloga in na Daniela v beneški laguni preži podobna usoda, kot je ujela Jamesa Deana v Kaliforniji, ko se je ponesrečil z avtomobilom za cestne dirke.

Vendar pa je film Yurija Ancaranija še veliko več kot prikaz neke strasti. Ko se film prevesi v drugo polovico in se na Benetke spusti noč, se Atlantida razvije v metaforo naše supersonične civilizacije, ki je razlog, zakaj je mesto na vodi vse pogosteje poplavljeno in zakaj so delfini njegovi gosti samo izjemoma med pandemijo. Platon je zapisal, da se je Atlantida po neznosnem dnevu in neznosni noči pogreznila v morje in izginila, v plitvini pa je ostala plast blata, ki ga je otok med pogrezanjem izrinil.

O tretjem filmu iz Perspektiv smo v preteklih oddajah že govorili. Celovečerni prvenec Darka Sinka je doživel svetovno premiero na festivalu v San Sebastiánu. Mesec dni pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo režijo. Inventura je nepretenciozen film, ki pusti globok vtis prav zato, ker se ne jemlje preveč resno. Če upoštevamo, da zgodba ponuja veliko priložnosti za to; če v račun vzamemo produkcijske pogoje, v katerih v Sloveniji nastajajo filmi, posebno pa prvenci, ter dejstvo, da je Sinko združeval vloge, saj je režiral svoj scenarij, je njegova sposobnost, da vzpostavi ironično distanco do materije, toliko bolj dragocena.

Nekega dne po večerji, ko Boris bere v svoji sobi v terasastih blokih ljubljanskih Kosez, nekdo strelja nanj skozi okno. Policija začne preiskavo in med iskanjem storilcev se odvije tragikomična inventura njegovega življenja. Darko Sinko:

Navdih sem dobil v kratki zgodbi znanega češkega pisatelja Karla Čapka; začetek filma je enak kot v zgodbi, kjer prav tako streljajo na človeka, na predstavnika predvojnih čeških političnih elit. Zgodba je kritika distanciranosti elit od ljudi in krivic, ki jih povzročajo ljudem. Meni pa je bila v filmskem smislu bolj zanimiva ideja opazovanja ljudi okoli sebe in nenavadnih občutkov in dvomov, ki se porajajo ob tem. Zelo pomembno se mi je zdelo dodati humor, ker so v življenju različni strahovi in dvomi lahko zelo težki, črni ali strašljivi, hkrati pa imamo v življenju dokaze tudi o nasprotnem; humor je zato zelo pomembna začimba, ki se tem občutkom tudi posmehuje, jih relativizira in naredi bolj tridimenzionalne in kompleksne.

Telesce je film italijanske avtorice Laure Samani, ki je – preden se je profesionalno podala v svet filma – študirala književnost in filozofijo. Svetovno premiero je doživel na canskem Tednu kritike in na festivalu v Portorožu prejel nagradi za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo Mitje Lična. Duhovno ozadje njenega prvenca je katoliško verovanje, ki je še v začetku 20. stoletja obvladovalo deželo Furlanijo – Julijsko krajino, kamor je postavila svoj film. Laura Samani:

Takšna verovanja so bila temelj italijanske kulture tedanjega časa. Junakinja se ne more drugače spoprijeti z žalovanjem, kot na katoliški način, ki predpisuje verovanje o redu, ne samo na tem svetu, ampak tudi v posmrtnem življenju, ki ločuje dobre in slabe ljudi na nekakšne razrede. In med njimi je najbolj kruto verovanje o vicah, ki govori o tem, da – če nisi krščen – gre tvoja duša v vice.

Telesce je presunljiva filmska pravljica o Agati, mladi ženski, ki rodi mrtvega otroka. Sama se potem odpravi na dolgo pot od Jadranskega morja na jugu, do Alp na severu, s ciljem, da doživi čudež in reši otrokovo dušo, kot verjame, pred večnim tavanjem v vicah.


02.02.2021

Na začetku je bil Dachau

Vsebine Programa Ars


29.01.2021

Človek z lune

Vsebine Programa Ars


27.01.2021

Na drugi strani – slovenska fotoreportaža

Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.


27.01.2021

Ko ste v dvomu, pojdite v muzej

Vsebine Programa Ars


26.01.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Vsebine Programa Ars


23.01.2021

Kulturni Neapelj - muzeji znova odprti, obnova Aleksandrovega mozaika, rešitev ukradene slike in italijanska kulturna prestolnica leta 2022

Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.


22.01.2021

Favoriti za oskarje 2021

Vsebine Programa Ars


22.01.2021

Mož, ki je videl preveč

Vsebine Programa Ars


22.01.2021

Guillaume Apollinaire: Alkoholi

Vsebine Programa Ars


21.01.2021

Antarktična simfonija Ralpha Vaughana Williamsa

Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.


21.01.2021

Prenova Narodnega doma pri Svetem Ivanu

Vsebine Programa Ars


20.01.2021

Pišem pismo prijatelju

Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.


18.01.2021

Dušanu Jovanoviću v spomin

Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič


17.01.2021

Dušan Jovanović - pesem

Vsebine Programa Ars


Stran 59 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov