Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
DLUL razglasil prejemnike letošnjih nagrad in priznanja Ivane Kobilca
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
DLUL razglasil prejemnike letošnjih nagrad in priznanja Ivane Kobilca
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Dr. Miha Kovač je redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim smo pretresali knjige in teme, ki jih bere v času epidemije. Med njimi so točke preloma, umetna inteligenca, digitalni nadzor in družbene posledice naštetega.
Pisatelj, prevajalec, urednik in profesor Andrej Blatnik spremlja in soustvarja literaturo tudi v dneh koronavirusa. Več o založniškem in univerzitetnem utripu ter ustvarjanju v teh drugačnih dneh, pa tudi o dilemi po koncu epidemije je povedal v kratkem pogovoru.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija. V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Bodo nova, digitalna vrata, skozi katera kultura zdaj vstopa v naše življenje, ostala odprta tudi, ko vse hudo mine? In kako bo to spremenilo svet? Če se gledališče od filma loči prav po živosti izkušnje, pa je oder na zaslonu prav gotovo boljši kot noben oder. In oder lahko postane kar domači kavč. V ljubljanski Drami so 18. marca ob 116. obletnici rojstva našega pesnika Srečka Kosovela začeli novo programsko platformo "Drama od doma". V mesecu slovenske dramatike pa bo nocoj na tretjem programu, programu ARS, ob 22h in pet minut nova radijska igra z naslovom Tih vdih Nejca Gazvode v priredbi Maše Pelko. V njej nastopajo igralci: Jana Zupančič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc in Vesna Pernarčič. Glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Maja Cerar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar. Radijski Tih vdih je režiral Alen Jelen, dramaturginja je bila Vilma Štritof.
V nagovoru nadškof Stanislav Zore poziva ljudi, naj še naprej dosledno spoštujejo ukrepe za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Izraža veliko zahvalo vsem, ki v teh dneh požrtvovalno skrbijo in delajo, da družba normalno deluje.
V Mariboru bi moral te dni do 29. marca, potekati 3. Festival sprehodov. Iz znanih razlogov so ga v Društvu Hiša! prestavili za nedoločen čas. Ker pa se zavedajo, da v teh dneh potrebujemo nekaj sprostitve in počitka od vsebin, ki jih zaznamuje novi koronavirus, so sprehode pripravili v virtualni obliki z naslovom Festival sprehodov od doma. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
27. marec je svetovni dan gledališča. V teh čudnih časih ponuja drugačen premislek kot sicer. Kaj nam pomeni, koliko ga pogrešamo? O tem govorita slovenska in mednarodna poslanica. Drugo je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim, slovenska poslanica pa je tokrat pesem Saše Pavček, ki je tudi gostja našega pogovora. Pripravila ga je Tadeja Krečič
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Parlamentarni odbor za kulturo je v petek potrdil novega ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Simoniti, ki je bil kulturni minister tudi v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008, je napovedal, da se bo posvetil pripravi Nacionalnega programa za kulturo, strateškega dokumenta kulturne politike. Letos mineva tretje leto, odkar slovenska kultura nima programa, ki si ga je tudi prejšnji minister Zoran Poznič postavil med prednostne naloge in novi vladi zapustil osnutek njegovega predloga. Razprava odbora se ni izognila posledicam epidemije koronavirusa, zaradi katere so do nadaljnjega vrata zaprle kulturne ustanove po vsej Sloveniji, medtem pa so številni samozaposleni ostali brez naročil. Več v prispevku.
Da bi zajezili širjenje koronavirusa, so od torka do nadaljnjega prepovedane prireditve v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci. Inšpekcijska služba Ministrstva za zdravje spremlja razmere na terenu 24 ur na dan in v primeru kršitev izdaja globe. V kulturnih ustanovah in podjetjih se ves teden vrstijo odpovedi napovedanih dogodkov. V svetu založništva in literature odpovedujejo promocijske dejavnosti, odpovedani so dogodki v knjižnicah, medtem ko kinodvorane ter galerije in muzeji ostajajo odprti. Omogočeni so ogledi razstav posameznim obiskovalcem oziroma manjšim skupinam. Kulturne ustanove ob kriznem dogajanju, ki je v zadnjih dnem zajelo kulturno dogajanje pri nas, pričakujejo zajetno finančno škodo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov