Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
DLUL razglasil prejemnike letošnjih nagrad in priznanja Ivane Kobilca
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
DLUL razglasil prejemnike letošnjih nagrad in priznanja Ivane Kobilca
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno.
Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne.
Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek.
Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike.
Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja.
O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Ugledni umetnici: ruska violinistka Nadežda Tokareva in harfistka Sofia Ristić, ki je bolgarsko-italijanskega rodu, sta sprejeli Slovenijo in Ljubljano kot svoj drugi dom. Nadežda Tokareva je ena izmed najopaznejših ruskih violinskih solistov, ki uspešno nastopa solistično, komorno in kot solistka z orkestri, Sofia Ristić pa je dolgoletna članica in solistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki uspešno nastopa tudi solistično in v komornih skupinah. Glasbenici bosta v studiu 13 izvedli recital z deli slovenskih skladateljev 20. in 21. stoletja: dva stavka iz Poletnih skladb za violino in harfo Iva Petrića, Fuego za solistično violino Mihaela Paša, dve Pesmi nimf za harfo solo Marjana Mozetiča, ki živi in ustvarja v Kanadi, Štiri utrinke za violino in harfo Primoža Ramovša, Triado za violino solo Pavla Mihelčiča in Capriccio notturno za violino in harfo Uroša Kreka. Napovedovalec v prenosu koncerta bo Bernard Stramič, v uvodu poslušajte tudi krajši pogovor, ki ga bo z glasbenicama izvedla urednica prenosa Tjaša Krajnc.
V jubilejni oddaji Arsove spominčice ob 90-letnici Radia Slovenija bomo prvič predvajali nove posnetke samospevov in klavirskih skladb Josipine Turnograjske, prve slovenske skladateljice, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Josipina Turnograjska je bilo umetniško ime Josipine Urbančič Toman. Poimenovala se je po gradu Turn pri Preddvoru na Gorenjskem, kjer se je rodila leta 1833 in tam preživela večino svojega kratkega življenja, po poroki se je preselila v Gradec, kjer je po bolezni umrla pri porodu, leta 1854. Bila je zelo zavedna Slovenka in velika buditeljica slovenske narodne zavesti. Svojega dela v glasbenem programu Radia Slovenija se bosta v oddaji spominjala dolgoletna urednika: Leon Engelman, glasbeni producent, urednik in pianist, ki je na Radiu Ljubljana / Radiu Slovenija tri desetletja soustvarjal glasbeni program in vodil uredništvo za resno glasbo, in dr. Franc Križnar, petnajst let urednik za komorno glasbo programa Ars, prodoren komentator in avtor strokovnih člankov o slovenski glasbeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki je s svojim znanstvenim prispevkom sodeloval tudi na mednarodnem simpoziju o ustvarjalnosti Josipine Turnograjske, junija 2018 v Preddvoru. Oddajo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc.
V jubilejni oddaji Arsove spominčice ob 90-letnici Radia Slovenija bomo prvič predvajali nove posnetke samospevov in klavirskih skladb Josipine Turnograjske, prve slovenske skladateljice, ki je kot odlična pianistka svoje skladbe tudi sama izvajala. V prvi polovici 19. stoletja je bila sicer zelo cenjena pripovednica, pesnica in pisateljica. Svojega dela v glasbenem programu Radia Slovenija se v oddaji spominjata dolgoletna urednika Leon Engelman in dr. Franc Križnar.
Inženir Osana je glas kukavice ustvaril tehnično, bilo je precej zapleteno. Eden njegovih študentov in poznejši radijski sodelavec Slavoj Jenko se je spominjal, da ? je nekaj dni ves iz sebe hodil po hodniku. Roke je držal na hrbtu in se pri tem ves čas prav po kukavičje oglašal. Študentje so se smejali, profesor pa je polglasno premleval, kako naj naredi napravo, ki bo oddajala glasove, podobne kukavičjemu petju. Slavoj Jenko je bil tudi tisti, ki ga je inženir Osana poslal po nagačeno ptico. Ta je bila le predstava za poslušalce in nastopajoče; v njene oči so bile vgrajene žarnice, ki so rdeče zasvetile, ko se je oglasila. To je le eden izmed številnih zanimivih odlomkov, ki jih boste lahko slišali v oddaji. V njej bo glavno vlogo igrala, seveda, glasba: na izjemno redkih predvojnih posnetkih, izmed katerih so tudi taki, ki jih boste zagotovo slišali ? prvič! Avtorici oddaje sta Jasna Nemec Novak in Brigita Rovšek.
Sonata No. 1, Op. 32 (Allegro energico, Lento lugubre, Allegro vivace), Ed. DSS No. 354, performed by Milanka Črešnik
Utripi / Palpitations Op. 44, Ed. DSS No. 538, performed by Janez Matičič
Groteskni plesi / Dances grotesques, performed by Marina Horak
Sonata No. 3, Op. 55 (Ascensio, Meditativo, Ritorno), Ed. DSS No. 1661, performed by Janez Matičič
Nocturno Poetico, Op. 23, Ed. DSS No. 678, performed by Milanka Črešnik
Trois Morceaux, Op. 20 (Prelude, Nocturne, Toccata), performed by Jože Fürst
10 Etudes Op. 66: Etude No. 10, Ed. DSS No. 2155, performed by Luka Borkovič
10 Etudes Op. 66: Etude No. 5, Ed. DSS No. 2155, performed by Igor Sabljič
10 Etudes Op. 66: Etude No. 1, Ed. DSS No. 2155, performed by Meta Kokošinek
12 Etudes Op. 30: Etude No. 8, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
12 Etudes Op. 30: Etude No. 1, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
12 Etudes Op. 30: Etude No. 2, Ed. DSS No. 430, performed by Milanka Črešnik
Intermittences, Op. 38, No. 2, Ed. DSS No. 471, performed by Janez Matičič
Preludij / Prelude No. 1 (9 Preludes, Op. 14), Ed. DSS No. 776, performed by Milanka Črešnik
Neveljaven email naslov