Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
V ponedeljek je Slovenska filharmonija predstavila svojo prihajajočo koncertno sezono. Nocoj ob 19.30 pa bo v Cankarjevem domu to naznanila še s predabonmajskim večerom – Koncertom ob odprtju sezone, ki bo v vélikem slogu. Nastopila bosta Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, vodil pa ju bo gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Glede na to, da je pred nami epidemiološko nepredvidljivo obdobje, ima Slovenska filharmonija za koncertne priredive pripravljene alternativne rešitve? Odgovarja Matej Šarc.
In še nekaj opogumljajočih in spodbudnih besed direktorja Mateja Šarca glasbenim ljubiteljem.
V teh dneh, ko se je 78. mednarodna razstava kinematografske umetnosti prevesila v drugo polovico, mediji že izpostavljamo favorite in pričakujemo sobotno odločitev glavne festivalske žirije Za glavno festivalsko nagrado Mostre je v igri film Spencer čilskega režiserja Pabla Larraína. Biografski film z igralko Kristen Stewart v vlogi princese Diane se osredotoča na božični konec tedna, ki ga je ''najbolj slavna ženska na svetu'' preživela z britansko kraljevo družino in ko se je odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom. Pablo Larraín: ''Vsi poznamo in pripovedujemo pravljice našim otrokom; zgodbe da jih uspavamo in jim omogočimo boljše razumevanje življenja in optimističen pogled nanje. Toda potem odrastemo in spoznamo, da so pravljice resnično zahtevne. V našem primeru imamo princeso, ki noče več biti kraljica, ker hoče biti to, kar je. In to njeno pravo identiteto je lepo videti v skrčenem časovnem obsegu. To nam je omogočilo tudi, da smo uporabili samo en prostor: palačo, grad, oziroma hišo (v Angliji jih imenujejo hiše), kot metaforo vélike strukture, kajti palača je resnično prava organizacija. Tako smo ustvarili lik princese, ujete v kolesju tradicije in zgodovine.'' Tematska poudarka sta dva. Kot je že pred začetkom festivala poudaril umetniški direktor Alberto Barbera, so letos v ospredju zgodbe o ženskah in o materinstvu, predvsem o takšnem, ki odstopa od uveljavljenih pričakovanj družbe, ki so na plečih žensk in posegajo v njihovo svobodo in potrebo po samouresničitvi zunaj družinskega kroga. Drugi poudarek glavnega tekmovalnega programa ima časovno komponento: zgodbe se končajo z vrnitvijo junaka ali junakinje v neko preteklo stanje oziroma z njegovo ali njeno vnovično vzpostavitvijo boljšega, pravičnejšega ali znosnejšega stanja, ki je že obstajalo. Skratka: z vrnitvijo v normalnost, z restavracijo preteklega stanja, ki pa ni nostalgično ali regresivno, temveč nujno za nadaljevanje njihovih življenj. To pripovedno linijo je mogoče opaziti v filmih Škatla, beneškega zmagovalca izpred šestih let, Lorenza Vigasa, v filmu Vzporedni materi španskega cineasta Pedra Almodovarja, v filmu Dogodek francoske režiserke libanonskega rodu Audrey Diwan, prav tako v celovečernem prvencu Izgubljena hči Maggie Gyllenhaal, v filmu Paula Schaderja The Card Counter, kar je v prevodu oseba, ki si v igralnici skuša zapomniti karte, pa tudi v drami Odsev ukrajinskega režiserja Valentyna Vasyanovycha in še bi lahko naštevali. Ali je to odgovor filmske umetnosti na latentno potrebo družb, ki so po vsem svetu ujete v primež pandemije in v želje po vrnitvi v običajno življenje, bo pokazal čas; prihodnji dnevi in meseci pa bodo pokazali, ali bo letošnja Mostra znanilec dolgoročnejših trendov in okusa najprestižnejšega dela filmske industrije, ki bo marca prihodnje leto podeljeval nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Glavna žirija 78. Mostre (predseduje ji južnokorejski oskarjevec Bong Joon Ho, ki je za svojega Parazita februarja lani – tik pred razcvetom prvega vala epidemije – prejel štiri oskarje) bo svojo odločitev sporočila v soboto.
Danes točno ob devetih zjutraj se je na spletnih straneh SiGledal, portala slovenskih gledališča, odprlo novo poglavje: zaživel je portal Kritika. Pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta to postaja nov medij za strokovno in tehtno umetnostno kritiko s področja scenskih umetnosti. Kot pisci in piske bodo sodelovali kritiki vseh generacij, od najbolj uveljavljenih na svojem področju, kritičarke in kritiki srednje in mlajše generacije, do študentov, katerim bo namenjena tudi Mala šola kritike.
Slovensko konservatorsko društvo je v ponedeljek v prostorih Narodne galerije v glavnem mestu podelilo Steletova priznanja in nagrado za dosežke pri ohranjanju in popularizaciji kulturne dediščine. Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Osrednja tema bo letos Strah in pogum, osrednja osebnost pa nagrajenec, avstrijski pisatelj Josef Winkler. Festival bo potekal v obliki, kot jo dopuščajo epidemiološke razmere – delno v živo in delno prek svetovnega spleta. Dogajanje na Vilenici bomo ta teden intenzivno spremljali tudi v literarnih oddajah Radia Slovenija: pripravili smo literarna večera o nagrajencu Vilenice Josefu Winklerju in o sodobni portugalski poeziji, literarni portret slovenskega avtorja v središču Milana Dekleve, v Literarnih nokturnih boste slišali poezijo oziroma prozo nekaterih udeležencev, poleg tega pa seveda tudi pogovora z osrednjima gostoma.
Katere glasbene dogodke bo Slovenska filharmonija poleg abonmajske sezone ponudila občinstvu? Odgovarja Matej Šarc.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov