Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo
Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.
Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.
V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.
GLAS ŠAKALA Premiera: 31. december 2020 Scenarij: Saška Rakef, Tina Kozin Režija: Saška Rakef Glasba: Bojana Šaljić Podešva Zvočno oblikovanje, ambienti in efekti: Matjaž Miklič Oblikovanje prostora in svetlobe: Petra Veber Video: Igor Velše Dramaturgija: Pia Brezavšček Terenska snemanja, ambienti in efekti: Martin Florjančič Tehnična podpora: Marko Levičnik Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič V besedilu so uporabljene pesmi: Tone Škrjanec: Tišina, zbirka Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017) Jure Detela: pesmi 23. in 39. iz zbirke Mah in srebro, objavljene v knjigi Zbrane pesmi (Beletrina, 2018) Tina Kozin: Povsod listje, zbirka Šumenja (Lud Literatura, 2014) Tina Kozin: Pesem ne drevo, gozd, zbirka Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tina Kozin: v drobcih ... (še neobjavljeno) Tina Kozin: Naj bo vsako oko le okolje (še neobjavljeno) Saška Rakef: V tem, ki ga ne vidi, vidi vsak nekoga drugega (še neobjavljeno) Verzi iz pesmi Ograjen prostor Voja Šindolića v prevodu Toneta Škrjanca (še neobjavljeno) Odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla: Potikanja po okoljnih svetovih živali in ljudi (Prevajalec: Samo Krušič, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) Zahvaljujemo se Sebastijanu Lamutu, dr. Mihi Kroflu in dr. Tomažu Grušovniku. Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo za umetnost Avgus V sodelovanju z: SVŠGL, SMG Foto: Petra Veber
Lucijan Marija Škerjanc je kot skladatelj pianist, dirigent, glasbeni publicist in pedagog močno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja. Rodil se je 17. decembra leta 1900 v Gradcu. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in Parizu. Umetniški opus Lucijana Marije Škerjanca je velikanski in trdno zraščen z razvojem slovenske glasbene kulture. Njegov opus zajema simfonije, koncerte, uverture, komorno glasbo, kantato Sonetni venec, več kot 60 samospevov in druge skladbe. Škerjanc je bil dejaven tudi v glasbeni publicistiki; napisal je biografije številnih slovenskih skladateljev ter več učbenikov in priročnikov. Ob 120. letnici njegovega rojstva smo v studio povabili skladatelja in dirigenta mlajše generacije Dominika Jakšiča, ki bo spregovoril o nekaterih življenjskih poglavjih Lucijana Marije Škerjanca.
V praznični oddaji predvajamo nekatere najlepše slovenske božične pesmi. Gost v oddaji, naš priznani basbaritonist Marcos Fink, pa v pogovaru z Anamarijo Štukelj Cusma razmišlja o božiču in božični glasbi.
V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:
Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.
Na božični večer vas, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vabimo k spremljanju večernega prazničnega programa. Ob 20h v oddaji Komorni studio, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, predstavljamo božične instrumentalne koncerte in duhovne kantate za praznik svetega rojstva. Ustvarili so jih izbrani italijanski in nemški skladatelji iz 17. in prve polovice 18. stoletja: Giuseppe Torelli, Francesco Manfredini, Arcangelo Corelli, Alessandro Scarlatti, Georg Philipp Telemann in Johann Sebastian Bach. Ob 22.05 bo na sporedu radijska igra, povest O Jezusu Kristusu iz zbirke Bajke in povesti o Slovencih avtorjev Janeza trdine in Aleksandra Zorna. Živahna igra, začinjena z ljudsko modrostjo, povzema dojemanje biblične zgodbe preprostega ljudstva. Nastala je v produkciji Radia Trst A z igralci tržaškega gledališča. Ob 22.40 bo na sporedu praznična oddaja, v kateri bomo ob poslušanju najlepših božičnih pesmi z gostom pokramljali o božiču, spominih in božični glasbi. Anamarija Štukelj Cusma se bo pogovarjala z uglednim slovenskim basbaritonistom Marcosom Finkom. Za Literarni nokturno, na sporedu ob 23.45, smo izbrali šaljivo zgodbo z naslovom Sveča, napisal jo je Narte Velikonja, ki je živel med letoma 1892 in 1945. Pisal je psihološko — realistične novele in ljudske povesti, šaljive zgodbe in anekdote, objavljal je kritike in študije ter prevajal. Zgodba Sveča je izšla leta 1941 v zbirki Zbiralna leča. Ob polnoči bomo neposredno prenašali polnočnico iz ljubljanske stolnice. Mašo, s katero v katoliškem bogoslužju počastijo rojstvo Jezusa, utelešenje Boga, bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Po polnočnici bo do 2. ure zjutraj na sporedu božična glasba.
Neveljaven email naslov