Gre za nabor filmov prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric ali pa filmov režiserjev, ki so v ospredje postavljali sporno žensko perspektivo

Film, ki je bil trn v peti sovjetske cenzorske komisije, je recimo film Kire Muratove Bežna srečanja iz leta 1967. Gre za prvi samostojni režiserski izdelek Muratove, ki ga je sama ironično poimenovala kar provincialna melodrama, pa čeprav je film vse prej kot lahkoten. V pripovedi se znajdejo dekle iz vasi, Nadja, ki se po bežnem romantičnem srečanju z geologom Maksimom odpravi v mesto, da bi ga poiskala, Valja, vodja okrajnega komiteja, birokratka, ter njen partner, že omenjeni Maksim. Film ljubezenski trikotnik razkriva retroaktivno, pripoved pa je nekronološka, polna zamolčanj, hipnih spominov in asociativnih vračanj v preteklost. Prav ta forma je skupaj z izrazito subjektivnim ženskim pogledom, ki razkriva razočaranje nad socialno realnostjo ter patriarhalne vzorce, ki se skrivajo za domnevnim konceptom svobodne ljubezni, cenzorje, ker se ni skladala s konvencijami takrat zapovedanega socialnega realizma, tako zelo zmotila, da so film za skoraj dvajset let prepovedali.

Močne odzive je sprožila tudi politična drama Zaslišanje poljskega režiserja Ryszarda Bugajskega leta 1982. Filmska zgodba spremlja pevko Tonio, ki jo varnostna služba aretira zato, da bi na podlagi njenega pričanja obsodili njenega prijatelja. Tonia se v celici med drugim znajde z zapriseženo komunistko, igra jo mlada Agnieszka Holland, prepričano o nezmotljivosti ljudske vlade. Ta ji svetuje, naj podpiše priznanje. Tonia tega ne želi, zato jo fizično in psihično mučijo. Film Bugajskega, ki ga je sam poimenoval manifest človeka, ki želi biti svoboden, ne glede na ceno, ki jo mora plačati, so oblasti ožigosale za "najbolj protikomunističen film v zgodovini Ljudske republike Poljske". Avtor je zato emigriral v Kanado, to pa je prispevalo tudi k razpadu filmske skupine »X« pod vodstvom Andrzeja Wajde, v kateri je deloval. Film je Bugajski posnel v formatu VHS, tako da je kljub prepovedi lahko krožil v podzemlju in tako postal kulten, po koncu cenzure pa je bil nagrajen na poljskem festivalu v Gdynii, Krystyna Janda pa je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo glavno igralko.

V retrospektivi smo lahko videli tudi dokumentarni film Susan Sontag Obljubljene dežele iz leta 1974, ki odslikava stanje duha v Izraelu po jomkipurski vojni. Režiserka je film zasnovala kot vizualni kolaž, ki ne podaja političnega konteksta, temveč združuje pretresljive vojne podobe z observacijskimi sekvencami modernega Izraela, vse od pouličnih prizorov pa do muzeja izraelske zgodovine z voščenimi lutkami in klinike za duševne stiske vojakov, ki jih zdravijo z nenavadno terapijo senzoričnega poustvarjanja bitk. Fragmentirano pripoved z izrazitim potujitvenim učinkom spremljata glasova dveh izraelskih mislecev – zagovornika pravic Palestincev Yorama Kaniuka ter fizika Yuvala Ne'emana, ki konflikt razlaga kot arabski antisemitizem. Izrazito protivojni film, ki predvsem obsoja začaran krog nasilja, je bil v Izraelu prepovedan, zaradi neoprijemljive politične opredelitve pa je bil slabo sprejet tudi v Združenih državah.