Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.
V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen
Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.
Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.
Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.
Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.
V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.
Neveljaven email naslov