Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov