Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"
Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi. Vmes pa … oh, vmes pa vse živo! Malo pa tudi mrtvega, kot se za film o neusmiljenem maščevanju, začinjenim z značilnim danskim črnim humorjem in polnim rahlo čudaških likov, vsekakor spodobi. Režiser in scenarist Anders Thomas Jensen je namreč tudi pri svojem najnovejšem celovečernem filmu Jezdeci pravice ostal predvsem zvest samemu sebi in skupaj z nekaterimi stalnimi sodelavci, kot sta igralca Mads Mikkelsen in Nikolaj Lie Kaas, ustvaril precej poseben film o naključjih, usodi, pravzaprav o smislu življenja.
V ospredju zgodbe je Markus, danski vojak, ki se mora vrniti z misije v tujini, potem ko mu v nenavadni železniški nesreči umre žena. Strog, nepriljuden in zelo hitro vzkipljiv nikakor ne najde skupnega jezika s svojo najstniško hčerko, ki ima ob mamini smrti seveda vrh glave svojih težav in bi predvsem rada razumela, zakaj se je moralo vse skupaj sploh zgoditi. Oče jo sili k fizični in umski zaposlitvi, o ženini smrti noče govoriti, za svetovalce, ki si jih hči želi, pa niti slišati noče. A nekega dne na njuna vrata pozvoni nekoliko nenavaden statistik s še bolj nenavadnima prijateljema, ki je bil tudi na iztirjenem vlaku, in trdi, da vse skupaj morda sploh ni bila nesreča, ampak skrbno organiziran umor … Markus, željan maščevanja in podzavestne želje po kakršni koli odrešitvi trpljenja, idejo sprejme z odprtimi rokami in se z vso vnemo poda na pravi maščevalni pohod. V katerem gre pol stvari seveda narobe, še posebej težko pa je pravo namero skriti pred hčerjo, ki ob vse večjem številu neznancev v hiši sprva misli, da je oče končno vendarle privolil v sicer zelo nenavadno obliko terapije in je tega preveč vesela, da bi se sploh kaj preveč spraševala.
Na prvi pogled se Jezdeci pravice tako zdijo klasičen film maščevanja, a so veliko več kot to. Poleg izvrstnega in zelo tipično črnega skandinavskega humorja, ki se ne boji hoje po robu, ter kopice duhovitih likov, ki se ne skrivajo za Mikkelsenovim vodstvom, ampak so vsak posebej izvrstni in zelo opazni, film odlikuje predvsem domišljena filozofska podlaga o prevpraševanju smisla življenja. Naključje ali usoda? Nam je bilo nekaj namenjeno ali se je samo zgodilo? Obstaja višja sila ali le splet okoliščin? Vprašanja, ki sprožajo enako neskončne debate kot večna dilema o kuri in jajcu, je Jensenu uspelo spretno zapakirati v intenziven, razgiban, duhovit in kljub resni temi niti za trenutek zares zatežen film, ki bo ljubitelje tovrstnih žanrov popolnoma navdušil.
Fonolaboratorij obsega zvočno izolirano sobo, v kateri so mikrofon, predojačevalec, zvočniki in druge naprave. Nova pridobitev bo na voljo vsem, ki bodo z inštitutom raziskovalno povezani, je poudaril predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Kozma Ahačič. Fonetika in fonologija sta v jedru jezikoslovja. Ne smemo pozabiti, da knjižni jezik nastane z opazovanjem govorjenega jezika.
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene« To misel je v času epidemije, ko smo zasnovali oddajo Glasba povezuje, z nami delila dr. Maja Derlink z Medicinske fakultete v Ljubljani. Oddajo smo v preteklih dveh mesecih snovali skupaj s strokovnjaki z različnih področij, ki so z nami delili svoje z glasbo povezane spomine in razmišljanja. To sobotno jutro bo naše druženje krojila glasba po izboru prof. dr. Dragana Petrovca, mednarodno priznanega strokovnjaka na področju izvrševanja kazni, pisatelja in kolumnista. V pogovoru se bomo dotaknili več tem – od glasbe kot pojava z močnim vplivom na čustva do odnosa med vsebino in obliko ter loka sprememb, vpisanih vanj. Avtor fotografije: Miha Fras
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene« To misel je v času epidemije, ko smo snovali oddajo Glasba povezuje, z nami delila dr. Maja Derlink z Medicinske fakultete v Ljubljani. Oddajo smo v preteklih dveh mesecih snovali skupaj s strokovnjaki z različnih področij, ki so z nami delili svoje z glasbo povezane spomine in razmišljanja. To sobotno jutro bo naše druženje krojila glasba po izboru prof. dr. Dragana Petrovca, mednarodno priznanega strokovnjaka na področju izvrševanja kazni, pisatelja in kolumnista. V pogovoru se bomo dotaknili več tem – od glasbe kot pojava z močnim vplivom na čustva do odnosa med vsebino in obliko ter loka sprememb, vpisanih vanj. Avtor fotografije: Miha Fras
Neveljaven email naslov