Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Informans po romanu Louisa Adamiča
Večerja v Beli hiši, 1942 je avtorski projekt Združenja dramskih umetnikov Slovenije, ki je nastal v sodelovanju z Inštitutom za neprofitno komunikacijo Divja misel, pod režijo predstave pa se podpisuje Nick Upper, kar je režijski psevdonim dramskega igralca Nika Goršiča. V ospredje je postavljen Louis Adamič, narativno pa se informans naslanja na njegov roman Večerja v Beli hiši. Ta knjiga, čeprav gre za pomembno in zanimivo delo ni v slovenščini nikoli izšla.
Zgodba romana pa gre tako, da je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt prebral Adamičevo knjigo Potovanje v obe smeri (1941) in ker je ta s svojimi inovativnimi idejami nanj in na njegovo ženo Eleanor naredila tako močan vtis, sta jo hotela predstaviti tudi Winstonu Churchillu. Adamičeva ideja je bila, da mora novi svet po vojni pomagati uničeni Evropi. Na to večerjo Roosevelta in Churchilla sta bila povabljena tudi Louis Adamič in njegova žena Stella Sanders Adamic.
Informans pa je posebna oblika gledališkega udejstvovanja, kjer se osnovnemu performansu doda ali vanj vplete informativno razlago ali pogovor. Vlogo in pomen dela Večerja v Beli hiši sta skozi nekaj gledaliških slik prikazala igralka Nataša Keser in igralec Niko Goršič, kot komentator pa je nastopil Miklavž Komelj.
Informans po romanu Louisa Adamiča
Večerja v Beli hiši, 1942 je avtorski projekt Združenja dramskih umetnikov Slovenije, ki je nastal v sodelovanju z Inštitutom za neprofitno komunikacijo Divja misel, pod režijo predstave pa se podpisuje Nick Upper, kar je režijski psevdonim dramskega igralca Nika Goršiča. V ospredje je postavljen Louis Adamič, narativno pa se informans naslanja na njegov roman Večerja v Beli hiši. Ta knjiga, čeprav gre za pomembno in zanimivo delo ni v slovenščini nikoli izšla.
Zgodba romana pa gre tako, da je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt prebral Adamičevo knjigo Potovanje v obe smeri (1941) in ker je ta s svojimi inovativnimi idejami nanj in na njegovo ženo Eleanor naredila tako močan vtis, sta jo hotela predstaviti tudi Winstonu Churchillu. Adamičeva ideja je bila, da mora novi svet po vojni pomagati uničeni Evropi. Na to večerjo Roosevelta in Churchilla sta bila povabljena tudi Louis Adamič in njegova žena Stella Sanders Adamic.
Informans pa je posebna oblika gledališkega udejstvovanja, kjer se osnovnemu performansu doda ali vanj vplete informativno razlago ali pogovor. Vlogo in pomen dela Večerja v Beli hiši sta skozi nekaj gledaliških slik prikazala igralka Nataša Keser in igralec Niko Goršič, kot komentator pa je nastopil Miklavž Komelj.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov