»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen

"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."

V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.

Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.

Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.

Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.