Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
"Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija."
V 17. stoletju je v italijanski Pescii živela nuna, ki se ji je pogosto prikazoval Jezus in ji pravil »moja žena«. Padala je tudi v trans, in ob teh priložnostih je ljudem okrog nje skoznjo govoril angel, na stopalih, dlaneh in čelu pa so se ji redno pojavljale stigme. Benedetta Carlini je kot otrok že pri petih letih znala na pamet litanije vseh svetnikov in druge molitvice in večkrat na dan molila rožni venec. Pri devetih letih so jo poslali v samostan in tam je zaradi svojih nadnaravnih darov že zelo mlada postala opatinja.
Zgodba postane še bolj zanimiva. Že Benedettinim sodobnikom se je zdelo nenavadno, kako angel skoznjo pogosto pridiga predvsem o tem, kako krasna je in kako jo morajo spoštovati. Odkrili so, da ima razmerje z eno izmed drugih nun, sestro Bartolomeo, a je Benedetta trdila, da jo je ob teh priložnostih obsedel angel Splenditello, in da torej ni šlo za lezbično razmerje. Za nameček pa so jo vsaj dvajsetkrat videli, kako si stigme na skrivaj povzroča sama z iglo.
Duhovnost in spolnost se morda pogosteje kot v zahodni prepletata v vzhodni, na primer tantrični tradiciji. V okviru katolicizma, ki ima telesnost pogosto za grešno, preplet goreče pobožnosti in nenormativne seksualnosti, kot je lezbična, deluje komično. Camp je angleški izraz za pretiran, izumetničen humor in estetiko, ki je privlačna prav zaradi slabega okusa in ironije, kot ju povezujemo denimo s kabareji, pantomimo in kičem, pa z gejevsko ali kvirovsko kulturo. Nenavadna zgodba Benedette Carlini prav vabi k campovskem pristopu in režiser Paul Verhoeven, čigar ustvarjalna pot s filmi, kot so Seks na motorju, RoboCop, Prvinski nagon, Slačipunce, pa tudi Ona, vseskozi niha med campovskim in zgolj neokusnim, se pri Benedetti izkaže za pravega človeka za to nalogo.
Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, še posebno, če vključuje goloto in spolnost, nas upravičeno zaskrbi. Lezbijke v dominantni vizualni kulturi pač niso lezbijke, ampak pornografska, heteroseksualna moška spolna fantazija – spomnimo se na Podle igre, Divje strasti, Verhoevnov Prvinski nagon in seveda Adelino življenje. Benedetta te težave nima, ker je (morda, ker je tako absurdna že sama biografska zgodba Benedette Carlini) k sreči videti, da se ne jemlje dovolj resno, da bi lahko zabredla v takšne težave, hkrati pa telesnosti nastopajočih ne omeji zgolj na ozek zorni kot, ki ga je moč erotizirati. Skratka, Verhoeven je z Benedetto, čeprav se na prvi pogled sliši kot protislovje, posnel odličen B-film.
Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv
Vsebine Programa Ars
V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.
S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.
Neveljaven email naslov