Novi Sad v Srbiji, Kaunas v Litvi in Esch-sur-Alzette v Luksemburgu v vlogi evropskih kulturnih prestolnic

Letos bomo imeli v Evropi kar 3 prestolnice kulture. Najkasneje, proti koncu februarja, bo v drugem največjem naselju Luksemburga, mestu Esch-sur-Alzette, v tej državi že drugič kulturna prestolnica – prvič je bila v glavnem mestu, Luxemburg, leta 1995. 22. januarja bo vlogo kulturne prestolnice Evrope začelo mesto Kaunas v Litvi. Glavno litvansko mesto Vilna je to izkušnjo izkusilo in ponudilo na ogled leta 2009.
V to leto pa je kot evropska prestolnica kulture vstopil tudi Srbski Novi Sad, srce Vojvodine, kar je sploh prvič, da se s tem nazivom ponaša mesto iz države kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Zaradi pandemije se je sicer to zgodilo z enoletnim zamikom. Uradna otvoritev bo v četrtek, 13. januarja, na večer pred novim letom po julijanskem koledarju. »Doček« oz. sprejem, ki je postal pomembna kulturna blagovna znamka, bodo zaznamovali s spektaklom »Zeniteum :: 2022« - režira ga Dragan Živadinov - kjer bodo uprizorili nekaj osrednjih protagonistov velikanov srbske znanosti, Milutina Milankovića in Milevo Marić Einstein.
Čeprav je do uradne otvoritve Evropske prestolnice kulture še nekaj dni, so v Novem Sadu že 31. decembra s koncerti, predstavo »Tesla izumetnik« in teslino svetlobno galerijo nakazali, kaj pripravljajo v tem letu .
»Pojavlja se najpomembnejše, v vseh evropskih prestolnicah kulture pred začetkom občutijo ponos in zadovoljstvo po dolgem pričakovanju. Za nas, ki smo v to nesporedno vpleteni, je to seveda vedno velik zalogaj, zaradi korone pa je vse to, kar smo že uspeli napraviti in kar nas še čaka, pravi mali čudež, pripoveduje Nemanja Milenković, direktor fundacije Novi Sad, evropska prestolnica kulture.«
V ospredju bodo povezovanje umetnosti in znanosti, pa tudi – v tem mestu zelo poudarjena dualnost z edinstvenim praznovanjem dveh novih let po dveh koledarjih – julijanskem in gregorijanskem, dve pisavi, latinica in cirilica. Ukvarjanje s časom in znanostjo je hitro pripeljalo do režiserja Dragana Živadinova. Na svečani otvoritvi se bodo povezali tudi z astronavti v vesolju. Igralec Lazar Jovanov bo gostitelj slovesnosti: »Gre za produkcijsko enega najbolj kompleksnih dogodkov – ne le v Novem Sadu, ampak v celotni Srbiji. Čaka nas zares spektakularna svečana otvoritev, ki bo 13. januarja, simbolično on 20 uri in 22 minut ter simbolično pred in na stolpu zgradbe »banovina« arhitekta Dragiše Brašovana,s katero se je pred več kot 80 leti začela modernizacija Novega Sada.«

Svečana otrvoritev je zamišljena kot poklon Milevi Marić Einstein in Milutinu Milankoviću. Orednja tema je znanost, konkretno matematika. Govorili bomo z estetiko avantgardista Ljubomira Micića, ki je tretji, nevidni protagonist, nekakšen estetski duh in način izražanja Zeniteuma 2022- glede na to, da je Zenitizem kot umetniška usmeritev, ki ga je osnoval Micić, nastal pred 100 leti.

Spektakel bo potekal v času pandemije koronavirusa, ki je dogajanje že zamaknila za eno leto. Z vsemi rezervnimi scenariji torej še večji zalogaj.
Nemanja Milenković pojasnjuje: »Z Draganom Živadinovim, velikim slovenskim avantgardnim režiserjem se na svečano otvoritev pripravljamo že 9 mesecev. Tu je ansambel 60 ljudi – od zbora in orkestra, do igralcev in plesalcev. To je nekaj, kar ne morete ustaviti, ko ste enkrat začeli. A edino, po čemer se ravnamo, so informacije kriznega štaba in epidemiološki ukrepi. Dobro je, da smo imeli za razliko od drugih evropskih prestolnic kulture izkušnje – saj smo naše ključne programske sklope: »Doček« oz. sprejem, ki je v Evropi edinstveno umetniško proslavljanje dveh novih let, in »kalejdoskop kulture«, ki poteka septembra, pripravljali že zadnja štiri leta, dve leti tudi v času korone, zaradi česar smo pridobili pomembne izkušnje, kako stvari pripraviti na najboljši mogoč način.«

V enem letu se bo zvrstilo okoli 4000 dogodkov s 5000 umetniki. V Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine je že odprta razstava Evrovizion, prečkanje zgodb in prostorov. Komentira direktorica Sanja Kojić Mladenov: »Odločili smo se za umetniška dela, ki so povezana z družbeno-političnimi razmerami v Evropi, a ki se bolj preizprašujejo o marginalizirani južni in jugovzhodni Evropi. Razstava je zamišljena kot potujoč, sokreativen projekt – v 12 letih bo prepotoval več držav in regij Evrope in povsod vzpostavil dialog z lokalno kulturno-umetniško sceno. Morda bo na koncu v Berlinu, po naslednjih 7 letih potovanja predstavljena drugačna Evropa kot se sicer predstavlja na velikih mednarodnih razstavah.«

Umetniki prek svojih del razmišljajo o nacionalizmu, neoliberalizmu, kolonializmu, položaju drugačnega glede na družbeno dominantno. Vse to so teme, tudi stereotipi in predsodki, s katerimi se evropska prestolnica kulture mora ukvarjati. Zato se nam je zdelo pomembno, da se ta razstava pojavi tu, v tem trenutku.

Del zapuščine evropske prestolnice kulture, tudi ko bo ta mimo – bodo med drugim tudi t.im. kulturne postaje. Predvidene so bile 3, zdaj jih je osem, ena v nekdanji tovarni svile, ki je danes urejen, prostoren kraj za razstave, koncerte, delavnice, pravi Violeta Đerković, ki je bila del skupine aktivistov, ki so od leta 2005 upali, da tega prostora ne bodo zasedli investitorji s stanovanji ali nakupovalnim centrom, ampak kultura. Leta 2018 jim je uspelo, medtem pa so že prerasli lokalni nivo.

Če obstaja primer, ki na najboljši mogoč način ilustrira, kako je bilo mogoče izkoristiti priložnost, ki jo prinaša status evropske prestolnice kulture, potem je to kulturna postaja Svilara. Na mestu, kjer smo zdaj – gre pa za zadnja tri leta zelo obiskan prostor kulture, samo v prvem letu smo imeli prek 40 000 obiskovalcev – so bile pred 4 leti ruševine.

Bili ste v centru Novega Sada, ki je jedro tradicionalnih, klasičnih kulturnih ustanov. Čutila se je potreba, da se kulturo pripelje do vseh prebivalcev Novega Sada in v primeru razvoja kulturnih postaj to zares ni fraza. Kultura je prišla v različne dele mesta in to ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi simbolično, z odprtjem za vse ustvarjalce in obiskovalce. Otroci, ki vsak dan prihajajo sem, odraščajo v drugačne ljudi in to je največje zadovoljstvo, pravi.

V Novem Sadu pripravljajo 8 sklopov, povezanih z dediščino Novega Sada, hkrati pa promovirajo pereča evropska vprašanja – migracije, identiteta, prihodnost Evrope in mladi, pripravljajo t.im. trdnjavo miru, kjer se bodo ukvarjali s politiko dialoga, spravo, v sklopu donavsko morje bo v ospredju skrb za naravo. Med drugim bo potekal Beethowen maraton, v enem dnevu vseh 9 simfonij, že 5 let poteka kalejdoskop kulture – pettedenska promocija petih vrst umetnosti.

Zgodbo smo zgradili prek zgodbe o identiteti Novega Sada , s pomočjo metafore »za nove mostove«. Novi Sad je najmanjše mesto na Donavi z največ mostovi. Skupaj jih je 11, a osem pod Donavo in trije nad njo. To je najkrajša zgodba turbulentne in dinamične zgodovine Novega Sada, v kateri so mostovi igrali izjemno pomembno vlogo, še posebej, ker smo 20. stoletje po Natovem bombardiranju končali brez njih. Ta metafora – tudi fizične potrebe po mostovih v tej veliki evropski podonavski regiji, simbolično povezuje - ne le znotraj mesta – neinstitucionalno sceno s kulturnimi ustanovami, prebivalce in umetnike, ampak tudi Novega Sada in Srbije z Evropsko unijo. V teh mostovih je torej ogromno simbolike, z njimi so zato zgradili tudi – kot smo jih poimenovali - programske mostove, ki se ukvarjajo z vprašanji identitete Novega Sada, a tako da so univerzalni – prek evropskih tem, težav, izzivov, zaradi česar so blizu tako prebivalcem Novega Sada kot celotne Evrope

Kot pravi Nemanja Milenković mora biti naziv iskra, ki bo sprožila razvoj mesta na vseh področjih, most med ljudmi in procesi. Lazar Jovanov:

Novi sad ima to specifično zgodovino, nasledstvo, multikulturno identieto – vse to pa vzbuja pozornost evropske in svetovne javnosti. Posebno je tudi, da gre za mesto v državi, ki je kandidatka za članstvo v Evropski uniji, zato bi lahko rekli, da gre tudi za zelo pomembno geopolitično, strateško odločitev o podelitvi naziva prestolnice evropske kulture Novemu Sadu.