Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Razstava v Cankarjevem domu razkriva različne poglede na kožo – vse od njene površine pa do družbene vloge
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo.
O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.
Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega.
Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Sinoči se je s podelitvijo vesen, najpomembnejših slovenskih filmskih nagrad, sklenil 24. festival slovenskega filma Portorož. Po presoji mednarodne žirije je absolutni zmagovalec celovečerni igrani prvenec režiserke Tijane Zinajić z naslovom Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je prejel sedem vesen.
V Beogradu, v Studio 6 Radia Beograd poteka mednarodna 67. skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalno srečanje radijskih postaj, ki si izmenjajo in v demokratičnem procesu ocenjevanja izberejo najprepričljivejše sodobne skladbe, posnete v zadnjih petih letih. Izberejo po eno izbrano delo v kategoriji skladateljev pod trideset in v splošni kategoriji, v obeh pa tudi več priporočenih del. Na predlog programa Ars je bilo tudi delo Staticotion za akordeon in elektroniko mladega skladatelja Tilna Lebarja (roj. 1993) v izvedbi Luke Juharta, ki so ga delegati tribune uvrstili tako med priporočena dela med mladimi avtorji, kot tudi v splošni kategoriji. Tilen Lebar se s tem pridružuje slovenskim skladateljem, ki jim je to uspelo - Lojzetu Lebiču, Primožu Ramovšu, Urošu Rojko, Nevillu Hallu, Vitu Žuraju in Luki Juhartu, medtem ko je Petra Strahovnik leta 2019 s skladbo Prana dosegla sam vrh, izbor v generalni kategoriji, Matej Bonin pa s skladbo Cancro izbor med mladimi avtorji. Skladbo je krstno izvedel Luka Juhart na koncertu v Studiu 13 Radia Slovenija, v neposrednem prenosu programa Ars.
MFRU, ki poteka med 8. in 15. oktobrom, je Mednarodni festival računalniške umetnosti, ki v Mariboru poteka vse od srede devetdesetih let preteklega stoletja. V tem času se je festival, ki predstavlja, analizira in pomaga razumevati računalnik kot stroj za produkcijo, distribucijo, komunikacijo in arhiviranje, uveljavil v domačem in tudi mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo performans Teritorij zvočne umetnice OR poiesis.
"Samo kakovostna arhitektura pomaga graditi boljšo družbo." To je sporočilo nagrajenih projektov in avtorjev Zbornice za rhitekturo in prostor, ki je v času sprejemanja nove zakonodaje še toliko bolj pomembno. Zbornica je namreč prejšnji teden v mariborskem Sodnem stolpu na Lentu podelila strokovna priznanja za največje dosežke svojih članov. Zlati svinčniki za odlično realizacijo, Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, platinasti svinčnik in letošnja novost med nagradami - patinasti svinčnik za arhitekturno delo, ki je močno vplivalo na arhitekturni tok svojega časa. Patinasti svinčnik je nagrada, namenjena objektom, ki niso mlajši od deset in starejši od 30 let. Žirija se je enoglasno odločila za stavbo Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani arhitekturnega biroja Sadar+Vuga. Stavba, dokončana leta 99, je bila zgrajena na podlagi natečajne rešitve iz leta 96, ko so prvo nagrado prejeli Jure Sadar, Špela Videčnik, Boštjan Vuga in Tadej Žaucer. Boštjan Vuga se spominja, da je stavba gospodarske zbornice vzpostavila biro Sadar+Vuga. Projekt je določil tudi način dela, ki ostaja do danes.
Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.
Glasba Josipa Ipavca in Franja Serafina Vilharja ter pogovor z Danielom Celarcem o novem glasbeno dokumentarnem filmu z naslovom Josip Ipavec, slovenski Mozart.
Dobro desetletje se je opozarjalo, da bi kultura iz državnega proračuna potrebovala 200 milijonov na leto. Mandat ministra Vaska Simonitija pa je te številke krepko presegel. Letošnji proračun naj bi bil realiziran v višini 245 milijonov, prihodnje leto bo visok 238 milijonov, čez dve leti pa 244 milijonov. Večja vlaganja so namenjena rešitvi najbolj perečih problemov na področju infrastrukture, med drugim bo s 14 milijoni sofinancirana gradnja Centra Rotovž, ki bo reševal prostorsko stisko Mariborske knjižnice. Ob še drugih hvalevrednih investicijah pri društvu Asociacija in sindikatu Glosa ne razumejo, zakaj se varčuje samo pri njih. Glede na napovedi jim bodo zmanjšali sredstva za 3 milijone. To je kar polovica denarja od prvotno načrtovanega na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, od koder lahko neposredno prek razpisov črpajo denar. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc je izrazila pričakovanje, da bodo nevladniki financirani iz drugih proračunskih postavk, ki se višajo, zato po njenem ne drži, da se sredstva za nevladnike v celoti manjšajo. Vendar te postavke niso neposredno namenjene nevladnikom, ampak drugim porabnikom, kot so javni zavodi. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, ali bodo tisti, ki bodo dobili denar, tudi dejansko okrepili sodelovanje z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi. Foto: BoBo
S projekcijo filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka, se odpira 24. festival slovenskega filma. V Portorožu bodo letos predvajali kar 87 filmov in ob tej priložnosti je Urban Tarman pred mikrofon povabil Bojana Labovića, novega direktorja, ki bo Festival slovenskega filma Portorož vodil naslednja tri leta.
V nemškem Potsdamu, nekoč rezidenci pruskih in nemških vladarjev, ki se ponaša s svetovno dediščino pod okriljem UNESCO, poteka že 35. medijski festival Prix Europa. Na festivalu se v tekmovalnem delu za prestižne nagrade poteguje tudi RTV Slovenija. Radio Slovenija – Program Ars je z igro Medeja… bom postala v režiji Špele Kravogel uvrščen v tekmovalni program v kategoriji radijske igre, dokumentarna igra Glas šakala v režiji Saške Rakef pa se za nagrado poteguje med radijskimi dokumentarci. Medeja ... bom postala prinaša Senekovo zgodbo, ki temelji na bolj znani, Evripidovi Medeji, a je zgodba podobn. Medejini zločini odpirajo vprašanje ali je protagonistka žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi. V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Televizija Slovenija se kot koproducent v mednarodni produkciji predstavlja z delom "Noisy Neighbours". Festival spremlja urednik Alen Jelen.
Ko sodelujemo na mednarodnih medijskih festivalih, s tem skrbimo za širšo prepoznavnost našega dela in sledimo aktualnih mednarodnim smernicam, predvsem pa se borimo za kakovostno in zahtevnejšo televizijsko in radijsko produkcijo, kot sta umetniška in dokumentarna. Na prestižni festival Prix Europa, ki se začenja danes v Berlinu, se je Radio Slovenija letos uvrstil z dvema deloma: radijsko igro Medeja … bom postala v režiji Špele Kravogel in pa z dokumentarno-poetično zvočno študijo Glas Šakala, ki sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Zvočna študija, pri kateri je pomembno tako besedilo kot sam zvok, premišlja odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami. Režiserko Saško Rakef je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš in jo med drugim povprašal, kako tovrstni eksperimentalni projekti raziskujejo meje medija in načine, kako se približati poslušalcem, kako v njih vzbuditi posebno pozornost in občutljivost.
Neveljaven email naslov