Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ustvarjalci so se navdihovali pri motivih iz novele Marguerite Duras in pravljice Oscarja Wilda
Avtorski projekt Bolezen duše, ki je nastal po motivih novele Bolezen smrt Marguerite Duras in pravljice Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, povezuje ljubezenska tematika. Ta je omejena na goli odnos med moškim in žensko, je povedala soavtorica priredbe Ana Kržišnik Blažica. Ves čas smo se ukvarjali z nezmožnostjo ljubiti. To je prevedeno v neki jezik, z odsotnostjo duše, z odrezanostjo duše, torej z nepovezanostjo dveh delov − moškega in ženskega dela v nas, tako na ravni posameznika kot na ravni para in na ravni družbe. Menimo, če sta ta dva pola nezdružena oz. je eden od njiju ranjen, ne moremo v celoti ljubiti sebe oziroma drugega.
Kaj se zgodi, če se poruši ravnovesje med ženskim in moškim polom? Nepovezanost z ženskim principom se odraža tudi na družbenem nivoju, to je na patriarhalnih vzorcih, ki jih naša civilizacija zasleduje in posledično po teh vzorcih deluje, kar pomeni, da zanemarjeno ženski princip. Kar je škoda za oba spola in za celotno civilizacijo, ne samo za žensko.
Režiserka in soavtorica priredbe Yulia Roschina meni, da sta oba pola prisotna v vsakem človeku, paru ali celotnem vesolju, zato zapostavljenost enega predstavlja odrezanost od duše oziroma njeno odsotnost. Ali bo predstava našla zdravilo za bolezen duše? Jaz bi rekla, da se bomo povezali s svojo dušo, da ta predstava − to sem si jaz želela − ne bo govorila o problemu, ampak dejansko problem razrešuje skozi uprizoritev. Upam na to! K temu bodo pripomogli tudi številni gledališki elementi, ki jih je režiserka uporabila v predstavi.
Mislim, da so vsa gledališka sredstva, ki smo jih uporabili za zgodbo- glasba, telo igralcev, njun govor, čustva, sama zgodba, luč…vsi ti elementi, se morajo zliti v celoto, da pride do gledalca sporočilo na vseh nivojih. Da se te dotakne nam mentalnem, čustvenem in duhovnem nivoju.
V predstavi z živo godalno glasbo bo ona Helena Peršuh, on pa Gorazd Jakomini.
Ustvarjalci so se navdihovali pri motivih iz novele Marguerite Duras in pravljice Oscarja Wilda
Avtorski projekt Bolezen duše, ki je nastal po motivih novele Bolezen smrt Marguerite Duras in pravljice Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, povezuje ljubezenska tematika. Ta je omejena na goli odnos med moškim in žensko, je povedala soavtorica priredbe Ana Kržišnik Blažica. Ves čas smo se ukvarjali z nezmožnostjo ljubiti. To je prevedeno v neki jezik, z odsotnostjo duše, z odrezanostjo duše, torej z nepovezanostjo dveh delov − moškega in ženskega dela v nas, tako na ravni posameznika kot na ravni para in na ravni družbe. Menimo, če sta ta dva pola nezdružena oz. je eden od njiju ranjen, ne moremo v celoti ljubiti sebe oziroma drugega.
Kaj se zgodi, če se poruši ravnovesje med ženskim in moškim polom? Nepovezanost z ženskim principom se odraža tudi na družbenem nivoju, to je na patriarhalnih vzorcih, ki jih naša civilizacija zasleduje in posledično po teh vzorcih deluje, kar pomeni, da zanemarjeno ženski princip. Kar je škoda za oba spola in za celotno civilizacijo, ne samo za žensko.
Režiserka in soavtorica priredbe Yulia Roschina meni, da sta oba pola prisotna v vsakem človeku, paru ali celotnem vesolju, zato zapostavljenost enega predstavlja odrezanost od duše oziroma njeno odsotnost. Ali bo predstava našla zdravilo za bolezen duše? Jaz bi rekla, da se bomo povezali s svojo dušo, da ta predstava − to sem si jaz želela − ne bo govorila o problemu, ampak dejansko problem razrešuje skozi uprizoritev. Upam na to! K temu bodo pripomogli tudi številni gledališki elementi, ki jih je režiserka uporabila v predstavi.
Mislim, da so vsa gledališka sredstva, ki smo jih uporabili za zgodbo- glasba, telo igralcev, njun govor, čustva, sama zgodba, luč…vsi ti elementi, se morajo zliti v celoto, da pride do gledalca sporočilo na vseh nivojih. Da se te dotakne nam mentalnem, čustvenem in duhovnem nivoju.
V predstavi z živo godalno glasbo bo ona Helena Peršuh, on pa Gorazd Jakomini.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov