Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
Vsebine Programa Ars
Beseda leta 2020 ni ljubezen ali upanje, ki sta sicer bili med predlogi za besedo leta, ampak arhaična beseda karantena. Beseda karantena izhaja iz francoske besede za številko 40 quarante. Štirideset dni so namreč morali v preteklosti zadrževati ladje s pomorščaki, za katere so sumili, da utegnejo prinašati nalezljive bolezni. Dr. Katarina Kebar z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedala zanimiv podatek, da so prvo 40-dnevno karanteno razglasili v Dubrovniku leta 1377. Na drugo mesto se je uvrstila beseda kolesarjenje. Njena posebnost je, da združuje nezdružljivo. Spominja nas, da so preteklo leto potekali petkovi protesti na kolesih in da sta Slovenca Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za epski zmagi na dirki po Franciji, zaradi česar bi se ta beseda uvrstila visoko tudi, če ne bi bilo pandemije. Na tretjem mestu je besedna zveza 14 dni, ki od marca lani označuje kritično obdobje ostrejših ukrepov, po katerem bi se epidemja morala izboljšati. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je za kretnjo leta razglasila koronavirus, ki se navdihuje pri vizualni podobi virusa z bodičasto ovojnico. Beseda leta časopisne hiše Delo je cepivo. Za pesem leta, ki je sestavljena iz enajstih finalistk za besedo leta, pa so izbrali dve pesmi. Pesem anonimnega avtorja z naslovom Naša vojna, pesem Ranke Ivelja pa nosi naslov Leto prekleto. Akcija poteka na pobudo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo.
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi koncert bo na sporedu že to nedeljo, 10. januarja, ob 11.00. Zaradi epidemioloških razmer se bo orkester predstavil v manjših zasedbah, brez dirigenta, z deli Paula Dukasa, Josefa Suka, Antonina Dvořaka in Johannesa Brahmsa. Spored so glasbeniki premišljeno sooblikovali s svojo umetniško vodjo, ponuja pa muziciranje vsem glasbenim sekcijam. Koncert bodo glasbeniki izvedli v domačem studiu 26, brez občinstva, spremljali pa ga boste lahko v neposrednem prenosu na programu ARS in v spletnem video prenosu. Kljub vsemu pa rdeča nit rdeča nit vsekakor ostajajo kakovostno izvedena glasba, primerna nedeljskemu utripu in času in predstavitev odličnih glasbenikov, ki vneseta pestrost, svežino in novo energijo na vsakem koncertu.
Odlomek za napovedni članek literarnih oddaj na spletni strani www.rtvslo.si.
Trubarjevo priznanje za leto 2020 prejmeta dr. Pavel Zdovc za njegov prispevek k razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju in dr. Michael Biggins za promocijo slovenske pisne kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine.
Neveljaven email naslov