Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
GLAS ŠAKALA Premiera: 31. december 2020 Scenarij: Saška Rakef, Tina Kozin Režija: Saška Rakef Glasba: Bojana Šaljić Podešva Zvočno oblikovanje, ambienti in efekti: Matjaž Miklič Oblikovanje prostora in svetlobe: Petra Veber Video: Igor Velše Dramaturgija: Pia Brezavšček Terenska snemanja, ambienti in efekti: Martin Florjančič Tehnična podpora: Marko Levičnik Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič V besedilu so uporabljene pesmi: Tone Škrjanec: Tišina, zbirka Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017) Jure Detela: pesmi 23. in 39. iz zbirke Mah in srebro, objavljene v knjigi Zbrane pesmi (Beletrina, 2018) Tina Kozin: Povsod listje, zbirka Šumenja (Lud Literatura, 2014) Tina Kozin: Pesem ne drevo, gozd, zbirka Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tina Kozin: v drobcih ... (še neobjavljeno) Tina Kozin: Naj bo vsako oko le okolje (še neobjavljeno) Saška Rakef: V tem, ki ga ne vidi, vidi vsak nekoga drugega (še neobjavljeno) Verzi iz pesmi Ograjen prostor Voja Šindolića v prevodu Toneta Škrjanca (še neobjavljeno) Odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla: Potikanja po okoljnih svetovih živali in ljudi (Prevajalec: Samo Krušič, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) Zahvaljujemo se Sebastijanu Lamutu, dr. Mihi Kroflu in dr. Tomažu Grušovniku. Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo za umetnost Avgus V sodelovanju z: SVŠGL, SMG Foto: Petra Veber
Lucijan Marija Škerjanc je kot skladatelj pianist, dirigent, glasbeni publicist in pedagog močno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja. Rodil se je 17. decembra leta 1900 v Gradcu. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in Parizu. Umetniški opus Lucijana Marije Škerjanca je velikanski in trdno zraščen z razvojem slovenske glasbene kulture. Njegov opus zajema simfonije, koncerte, uverture, komorno glasbo, kantato Sonetni venec, več kot 60 samospevov in druge skladbe. Škerjanc je bil dejaven tudi v glasbeni publicistiki; napisal je biografije številnih slovenskih skladateljev ter več učbenikov in priročnikov. Ob 120. letnici njegovega rojstva smo v studio povabili skladatelja in dirigenta mlajše generacije Dominika Jakšiča, ki bo spregovoril o nekaterih življenjskih poglavjih Lucijana Marije Škerjanca.
V praznični oddaji predvajamo nekatere najlepše slovenske božične pesmi. Gost v oddaji, naš priznani basbaritonist Marcos Fink, pa v pogovaru z Anamarijo Štukelj Cusma razmišlja o božiču in božični glasbi.
V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:
Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.
Na božični večer vas, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vabimo k spremljanju večernega prazničnega programa. Ob 20h v oddaji Komorni studio, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, predstavljamo božične instrumentalne koncerte in duhovne kantate za praznik svetega rojstva. Ustvarili so jih izbrani italijanski in nemški skladatelji iz 17. in prve polovice 18. stoletja: Giuseppe Torelli, Francesco Manfredini, Arcangelo Corelli, Alessandro Scarlatti, Georg Philipp Telemann in Johann Sebastian Bach. Ob 22.05 bo na sporedu radijska igra, povest O Jezusu Kristusu iz zbirke Bajke in povesti o Slovencih avtorjev Janeza trdine in Aleksandra Zorna. Živahna igra, začinjena z ljudsko modrostjo, povzema dojemanje biblične zgodbe preprostega ljudstva. Nastala je v produkciji Radia Trst A z igralci tržaškega gledališča. Ob 22.40 bo na sporedu praznična oddaja, v kateri bomo ob poslušanju najlepših božičnih pesmi z gostom pokramljali o božiču, spominih in božični glasbi. Anamarija Štukelj Cusma se bo pogovarjala z uglednim slovenskim basbaritonistom Marcosom Finkom. Za Literarni nokturno, na sporedu ob 23.45, smo izbrali šaljivo zgodbo z naslovom Sveča, napisal jo je Narte Velikonja, ki je živel med letoma 1892 in 1945. Pisal je psihološko — realistične novele in ljudske povesti, šaljive zgodbe in anekdote, objavljal je kritike in študije ter prevajal. Zgodba Sveča je izšla leta 1941 v zbirki Zbiralna leča. Ob polnoči bomo neposredno prenašali polnočnico iz ljubljanske stolnice. Mašo, s katero v katoliškem bogoslužju počastijo rojstvo Jezusa, utelešenje Boga, bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Po polnočnici bo do 2. ure zjutraj na sporedu božična glasba.
Neveljaven email naslov