Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
Helena Korošec je doktorica znanosti, kot visokošolska učiteljica je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Po končanem študiju v okviru nemškega inštituta za zvočno terapijo je pridobila certifikat praktičarka zvočne masaže Peter Hess® in certificirana strokovnjakinja Peter Hess KliK® na področju komunikacije z zvokom za otroke. Metode dela z zvokom in njegove učinke študira v okviru Britanske akademije za terapijo z zvokom oziroma The British Academy for Sound Therapy. Z dr. Heleno Korošec smo se pogovarjali o glasbi in lutki v pedagoškem procesu, pa tudi o delovanju zvočnih posod na človekovo celostno počutje. Potovali smo na Miklavževo goro v Tuhinjski dolini, se spomnili na ljudsko muziciranje in tradicijo pritrkavanja ter razmišljali o povezavi med zvokom gonga in zvenom zvonov. foto:dr. Helena Korošec (osebni arhiv)
Ob 8.02 se nam bo po telefonski zvezi pridružila lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer. Spomnili se bomo Zvezdice Zaspanke in drugih marionet, ki so v mali dvoranici v kotu Levstikovega trga nastopale v lutkovnih predstavah, tudi Žogice Marogice češkega avtorja Jana Malika v režiji Jožeta Pengova, ki je aktualna še danes. »Dedek in babica pripadata odpisani generaciji, kljub temu pa skupaj z otroki odpihneta papirnatega zmaja.« Potovali bomo v preddverje Križank, ko vreme še ni bilo tako turbulentno in je ob toplih večerih izvedbo operne predstave zmotilo le oddaljeno brnenje mopeda znamke Tomos, in razmišljali o prepletu likovne umetnosti in glasbe v umetniškem opusu in življenju. Tudi to sobotno jutro vas vabimo, da skupaj z nami zapojete, zaplešete, obudite spomin in z nami delite zgodbo iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer (osebni arhiv)
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« (dr. Maja Derlink) Učinki poslušanja glasbe so raznovrstni, glavni mehanizem delovanja pa je prek vzbujenih čustev in s tem povezane aktivacije različnih možganskih omrežij. Fiziološki učinki se kažejo v srčno-žilnih spremembah, spremembi dihanja, izločanju hormonov, v imunskem sistemu in mišični napetosti. Psihološki učinki glasbe so vidni na področju psihomotoričnega, čustvenega, miselnega in socialnega delovanja posameznika. »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Poslušanje glasbe je nefarmakološka, cenovno dostopna in neinvazivna metoda zdravljenja, njeni začetki segajo do prvih civilizacij. Starejši so danes v tem smislu odrinjeni, saj danes poslušanje glasbe temelji na uporabi tehnologije, ki je starejšim manj dostopna. Po drugi strani poslušanje glasbe posamezno, predvsem pa v skupini omogoča povezovanje med ljudmi, kar je osnova dobrega razvoja in ohranjanja zdravja vsakega posameznika, tudi starostnikov. Program S skritim leskom se oglaša zakopan spomin nastaja v sodelovanju s strokovnimi sodelavci in z mislijo na učinke poslušanja glasbe na psihofizično počutje, pa tudi v želji snovati skupaj in prispevati k vidnosti že obstoječih raziskav s področja vpliva glasbe na psihofizično počutje. Saj – kot je zapisala dr. Isabelle Peretz s kanadske katedre za raziskave nevrokognitivnih funkcij glasbe: »Glasba zmanjšuje stres in tesnobo. Lajša bolečino in v telesu sprošča molekule užitka. To je znanstveno dokazano. Zakaj bi se torej temu odrekali?« Program soustvarjajo: dr. Maja Derlink (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), lutkovna oblikovalka in pedagoginja Agata Freyer, Katarina Habe (Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani), glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, dr. Helena Korošec (Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani), prof. Uroš Kovačič (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. mag. Špela Loti Knoll (Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo), režiser, lutkar, pedagog in violončelist Edi Majaron, dr. Rajko Muršič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. med. spec. Igor M. Ravnik, študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Veronika Rogelj in sodelavci Radia Slovenija (Mojca Blažej Cirej, Urban Gruden, Darja Hlavka Godina, Alen Jelen, Tina Ogrin, Gregor Pirš, Saška Rakef in drugi).
Neveljaven email naslov