Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
Vrata so odprle tudi nekatere splošne knjižnice in knjigarne. Odpiranje knjižnic bo potekalo v treh korakih. Najprej so se odprle osrednje knjižnice, kjer je mogoče vračilo in izposoja gradiva, nekoliko kasneje pridejo na vrsto tudi manjše enote, zadnji pa se bodo na pot odpravili bibliobusi. Trenutno so odprte knjigarne, ki niso večje od štiristo kvadratnih metrov.
»Glasbene strukture se občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, tako lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti – prav to deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.« Neizpodbitno je dejstvo, da glasba vpliva na čustvovanje in spomin, zato je tako zelo močno orodje pri delu z osebami z demenco v knjigi UP, Glasbena terapija z osebami z demenco zapiše glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, ki bo govorila tudi o tem, kako glasba in v terapevtskem procesu glasbena terapija vzpostavi možnost, da človeka z demenco lahko srečamo na način, ki mu omogoča doživljanje celovitosti, kulturno in čustveno bivanje v vsakdanu. »Z glasbo se lahko povežemo. Z glasbo si lahko pomagamo.« Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, predloge, vprašanja. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192 Na fotografiji: Skupinska glasbena terapija v domu starejših, Mihaela Kavčič (osebni arhiv)
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V tokratnem koncertu je Domen Marinčič izbral nekatera ohranjena dela francoskih skladateljev 17. stoletja za violo da gamba brez spremljave. Skladbe Hotmana, Dubuissona, Sainte-Colomba in de Machyja so nastajale dolgo pred dobro znanimi Bachovimi mojstrovinami za violino ali violončelo brez spremljave, a pričajo o visoki glasbeni in tehnični ravni nekdanjih glasbenikov. Domen Domen Marinčič igra izvirno violo da gamba, ki je nastala okrog leta 1740 v Leipzigu in je delo enega vodilnih nemških goslarjev Johanna Christiana Hoffmanna. Mnoge izmed njegovih basovskih viol da gamba so pozneje predelali v violončele in v igralnem stanju jih je danes le šest ali sedem. Sedemstrunsko violo da gamba na nocojšnem koncertu so restavrirali pred tridesetimi leti. Ohranila se je brez izvirnega vratu in je imela nekoč morda le šest strun, a je znano, da je Hoffmann svojim instrumentom včasih tudi naknadno dodajal sedmo struno.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Po telefonski zvezi bo z nami zdravnik specialist nevropediater Igor M. Ravnik. Pogovor bo tekel o glasbi v medicini in glasbi v življenju, z glasbenimi spomini nas bo popeljal v čas svojega otroštva, mladosti, nekoliko tudi v zrelo dobo, v čas Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Naše potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic bomo začeli z glasbenimi željami in glasbenimi spomini, ki ste jih v preteklem tednu delili z nami.
V času družbene izolacije morajo ustvarjalci na določenih področjih umetnosti še posebej skrbeti za psihofizično kondicijo, samozaposleni kulturni delavci in s. p.-ji pa so na preizkušnji glede kondicije preživetja. Mnoge vsebine so se res preselile na splet in postale brezplačne. Niso pa zastonj, ustvarjalci in njihove družine namreč tudi morajo preživeti. Država je z interventnim zakonom uredila pravico do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila prispevkov za samozaposlene kulturne ustvarjalce, v drugem paketu pomoči pa naj bi upoštevala tudi popravke, ki so jih predlagali v Društvu Asociacija in v drugih kulturnih organizacijah. Med drugim se februar ukinja kot referenčni mesec za izračun upada dohodka, do temeljnega dohodka pa so upravičeni tudi delno samozaposleni.
Neveljaven email naslov