Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot pravijo, analogna fotografija, ki je obveljala za zastarelo, doživlja renesanso, zlasti med mladimi
Vse bolj se fotografijo predstavlja kot konceptualen, likoven, eksperimentalen medij, spajajoč digitalne in klasične tehnike. Obisk mednarodne skupinske razstave Back to Black – nazaj k črni je tudi estetski užitek, fotografski projekti so oblikovalsko dovršeni, plakatni, kdaj spominjajo na slikarsko grafiko ali postanejo kar skulptura. A če se danes v poplavi amaterske fotografske, pogojno rečeno ustvarjalnosti, s katero polnimo družabna omrežja, res izlušči le neka relativno prazna estetizacija, pa po drugi strani dela, ki smo jim priča v Photonu, dokazujejo, da ima fotografija številne tehnične, umetniške, celo znanstvene in dokumentarne sporočilnosti hkrati. Da ni torej le eno ali drugo.
Rdeča luč simbolizira intimni prostor temnice, rdeča je lahko tudi grozeča, a v fotografiji Petra Koštruna nas hkrati vrača na izhodišče našega življenja. Ko stojimo pred velikim žarečim neokvirjenim papirjem s podobo termometra, se ob odmiku zgodi paslika in vse okoli nas postane komplementarno rdeči – zeleno. Na površini so poteze in nanosi barvnega tuša vidni kot gesta, ki sledi ideji okrnjene narave. Borut Peterlin pa v seriji Varuhinja reke razgrne tragično usodo reke Krupe, ki je bila nekoč eno najbolj onesnaženih mest na svetu zaradi odlagališča akumulatorske proizvodnje lokalnega podjetja. V postopku je umetnik uporabil prav to rečno vodo, osrednja točka v fotografiji pa je, kot varuhinja, njegova hči.
Fotografija je lahko tudi le zadnji, a odločilni člen v predstavitvi neke sicer drugače nastajajoče podobe. Priznani avstrijski fotograf Reiner Riedler se tokrat predstavlja s projektom Sweat, Znoj.
"Pot pravzaprav ni zares fotografski projekt, niti ni fotogram, ampak je nekaj vmes. Tukaj namreč fotoaparat ni vpleten v prvi del procesa. Zame je to nekaj posebnega, saj po navadi kot dokumentarni fotograf iščem načine, kako biti objektiven. Vedno sem se spraševal, kaj je perfektna fotografija? In prišel do zaključka, da je bistvo v sledeh. Predstavljajte si odtise nog v pesku ali mrtvaški prt. To je zame osebno primer perfektne fotografije. No, ideja za projekt, ki ga predstavljam na razstavi, se mi je utrnila med tekom. Ob pogledu na znojne madeže na majici sem pomislil, da bi bilo odlično narediti odtise potečih se ljudi. Vsi poznamo torinski sveti prt, na katerem se poznajo poteze moškega telesa – no, nekaj takega. Obrnil sem se na Fraunhoferjev inštitut v Münchnu, kjer raziskujejo pojav potenja in z veseljem so mi pomagali, saj so imeli problem komuniciranja z javnostmi zaradi negativne konotacije potenja. Dali so mi poseben bombažni material, ki v stiku z znojem spremeni barvo. Jaz sem v projektu ljudi prepotil v mali prenosni savni in naredil njihove odtise v naravni velikosti. Te sem nato fotografiral v visoki ločljivosti. Torej lahko rečemo, da je v tem primeru blago negativ, fotografija pa pozitiv."
Lahko bi dodali, da gre za zanimivo igro nasprotij – če je mrtvaški prt odtis umrlega, je na drugi strani znojni prt odtis še kako živega. In če so v procesu nastajanja klasične fotografije prisotne kemikalije, je tukaj kemikalija človeški proizvod. V ljubljansko galerijo Photon se na predstavitev Back to Black enajstih vizualnih umetnic in umetnikov lahko odpravite do 27. maja. Mi pa dodajmo misel švicarske fotografske legende Roberta Franka, s katero so razstavo pospremili:
"Črna in bela sta barvi fotografije. Zame simbolizirata alternative upanja in obupa, ki jim je človeštvo za vedno podvrženo".
Kot pravijo, analogna fotografija, ki je obveljala za zastarelo, doživlja renesanso, zlasti med mladimi
Vse bolj se fotografijo predstavlja kot konceptualen, likoven, eksperimentalen medij, spajajoč digitalne in klasične tehnike. Obisk mednarodne skupinske razstave Back to Black – nazaj k črni je tudi estetski užitek, fotografski projekti so oblikovalsko dovršeni, plakatni, kdaj spominjajo na slikarsko grafiko ali postanejo kar skulptura. A če se danes v poplavi amaterske fotografske, pogojno rečeno ustvarjalnosti, s katero polnimo družabna omrežja, res izlušči le neka relativno prazna estetizacija, pa po drugi strani dela, ki smo jim priča v Photonu, dokazujejo, da ima fotografija številne tehnične, umetniške, celo znanstvene in dokumentarne sporočilnosti hkrati. Da ni torej le eno ali drugo.
Rdeča luč simbolizira intimni prostor temnice, rdeča je lahko tudi grozeča, a v fotografiji Petra Koštruna nas hkrati vrača na izhodišče našega življenja. Ko stojimo pred velikim žarečim neokvirjenim papirjem s podobo termometra, se ob odmiku zgodi paslika in vse okoli nas postane komplementarno rdeči – zeleno. Na površini so poteze in nanosi barvnega tuša vidni kot gesta, ki sledi ideji okrnjene narave. Borut Peterlin pa v seriji Varuhinja reke razgrne tragično usodo reke Krupe, ki je bila nekoč eno najbolj onesnaženih mest na svetu zaradi odlagališča akumulatorske proizvodnje lokalnega podjetja. V postopku je umetnik uporabil prav to rečno vodo, osrednja točka v fotografiji pa je, kot varuhinja, njegova hči.
Fotografija je lahko tudi le zadnji, a odločilni člen v predstavitvi neke sicer drugače nastajajoče podobe. Priznani avstrijski fotograf Reiner Riedler se tokrat predstavlja s projektom Sweat, Znoj.
"Pot pravzaprav ni zares fotografski projekt, niti ni fotogram, ampak je nekaj vmes. Tukaj namreč fotoaparat ni vpleten v prvi del procesa. Zame je to nekaj posebnega, saj po navadi kot dokumentarni fotograf iščem načine, kako biti objektiven. Vedno sem se spraševal, kaj je perfektna fotografija? In prišel do zaključka, da je bistvo v sledeh. Predstavljajte si odtise nog v pesku ali mrtvaški prt. To je zame osebno primer perfektne fotografije. No, ideja za projekt, ki ga predstavljam na razstavi, se mi je utrnila med tekom. Ob pogledu na znojne madeže na majici sem pomislil, da bi bilo odlično narediti odtise potečih se ljudi. Vsi poznamo torinski sveti prt, na katerem se poznajo poteze moškega telesa – no, nekaj takega. Obrnil sem se na Fraunhoferjev inštitut v Münchnu, kjer raziskujejo pojav potenja in z veseljem so mi pomagali, saj so imeli problem komuniciranja z javnostmi zaradi negativne konotacije potenja. Dali so mi poseben bombažni material, ki v stiku z znojem spremeni barvo. Jaz sem v projektu ljudi prepotil v mali prenosni savni in naredil njihove odtise v naravni velikosti. Te sem nato fotografiral v visoki ločljivosti. Torej lahko rečemo, da je v tem primeru blago negativ, fotografija pa pozitiv."
Lahko bi dodali, da gre za zanimivo igro nasprotij – če je mrtvaški prt odtis umrlega, je na drugi strani znojni prt odtis še kako živega. In če so v procesu nastajanja klasične fotografije prisotne kemikalije, je tukaj kemikalija človeški proizvod. V ljubljansko galerijo Photon se na predstavitev Back to Black enajstih vizualnih umetnic in umetnikov lahko odpravite do 27. maja. Mi pa dodajmo misel švicarske fotografske legende Roberta Franka, s katero so razstavo pospremili:
"Črna in bela sta barvi fotografije. Zame simbolizirata alternative upanja in obupa, ki jim je človeštvo za vedno podvrženo".
Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.
V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.
Vsebine Programa Ars
"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.
Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.
Neveljaven email naslov