Kot pravijo, analogna fotografija, ki je obveljala za zastarelo, doživlja renesanso, zlasti med mladimi

Vse bolj se fotografijo predstavlja kot konceptualen, likoven, eksperimentalen medij, spajajoč digitalne in klasične tehnike. Obisk mednarodne skupinske razstave Back to Black – nazaj k črni je tudi estetski užitek, fotografski projekti so oblikovalsko dovršeni, plakatni, kdaj spominjajo na slikarsko grafiko ali postanejo kar skulptura. A če se danes v poplavi amaterske fotografske, pogojno rečeno ustvarjalnosti, s katero polnimo družabna omrežja, res izlušči le neka relativno prazna estetizacija, pa po drugi strani dela, ki smo jim priča v Photonu, dokazujejo, da ima fotografija številne tehnične, umetniške, celo znanstvene in dokumentarne sporočilnosti hkrati. Da ni torej le eno ali drugo.

Rdeča luč simbolizira intimni prostor temnice, rdeča je lahko tudi grozeča, a v fotografiji Petra Koštruna nas hkrati vrača na izhodišče našega življenja. Ko stojimo pred velikim žarečim neokvirjenim papirjem s podobo termometra, se ob odmiku zgodi paslika in vse okoli nas postane komplementarno rdeči – zeleno. Na površini so poteze in nanosi barvnega tuša vidni kot gesta, ki sledi ideji okrnjene narave. Borut Peterlin pa v seriji Varuhinja reke razgrne tragično usodo reke Krupe, ki je bila nekoč eno najbolj onesnaženih mest na svetu zaradi odlagališča akumulatorske proizvodnje lokalnega podjetja. V postopku je umetnik uporabil prav to rečno vodo, osrednja točka v fotografiji pa je, kot varuhinja, njegova hči.

Fotografija je lahko tudi le zadnji, a odločilni člen v predstavitvi neke sicer drugače nastajajoče podobe. Priznani avstrijski fotograf Reiner Riedler se tokrat predstavlja s projektom Sweat, Znoj.

"Pot pravzaprav ni zares fotografski projekt, niti ni fotogram, ampak je nekaj vmes. Tukaj namreč fotoaparat ni vpleten v prvi del procesa. Zame je to nekaj posebnega, saj po navadi kot dokumentarni fotograf iščem načine, kako biti objektiven. Vedno sem se spraševal, kaj je perfektna fotografija? In prišel do zaključka, da je bistvo v sledeh. Predstavljajte si odtise nog v pesku ali mrtvaški prt. To je zame osebno primer perfektne fotografije. No, ideja za projekt, ki ga predstavljam na razstavi, se mi je utrnila med tekom. Ob pogledu na znojne madeže na majici sem pomislil, da bi bilo odlično narediti odtise potečih se ljudi. Vsi poznamo torinski sveti prt, na katerem se poznajo poteze moškega telesa – no, nekaj takega. Obrnil sem se na Fraunhoferjev inštitut v Münchnu, kjer raziskujejo pojav potenja in z veseljem so mi pomagali, saj so imeli problem komuniciranja z javnostmi zaradi negativne konotacije potenja. Dali so mi poseben bombažni material, ki v stiku z znojem spremeni barvo. Jaz sem v projektu ljudi prepotil v mali prenosni savni in naredil njihove odtise v naravni velikosti. Te sem nato fotografiral v visoki ločljivosti. Torej lahko rečemo, da je v tem primeru blago negativ, fotografija pa pozitiv."

Lahko bi dodali, da gre za zanimivo igro nasprotij – če je mrtvaški prt odtis umrlega, je na drugi strani znojni prt odtis še kako živega. In če so v procesu nastajanja klasične fotografije prisotne kemikalije, je tukaj kemikalija človeški proizvod. V ljubljansko galerijo Photon se na predstavitev Back to Black enajstih vizualnih umetnic in umetnikov lahko odpravite do 27. maja. Mi pa dodajmo misel švicarske fotografske legende Roberta Franka, s katero so razstavo pospremili:

"Črna in bela sta barvi fotografije. Zame simbolizirata alternative upanja in obupa, ki jim je človeštvo za vedno podvrženo".