Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
V drugi oddaji diptiha Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je pripravila Petra Tanko, sta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Z njima smo se pogovarjali o ustvarjanju v gledališču in pri filmu, o njim lastnih zakonitostih in načinih telesne prisotnosti, in širše o scenskih umetnostih, ki jih umetnici soustvarjata. Oddaji se v diptih povežeta s sklepnim delom prve, v kateri slikarka Tina Dobrajc govori o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja.Vabimo vas k poslušanju! fotografija z razstave Vmesni prostor, Loški muzej Škofja Loka, 2016, foto: Petra Cvelbar
Plečnikov opus govori sam zase, ne glede na nova priznanja svetovne javnosti. Vendarle pa je odločitev Odbora za svetovno dediščino Unesca, ki je na današnjem zasedanju na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, zgodovinski dan.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo, kot doslej prvi slovenski glasbenih, za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
V prvem delu diptiha oddaj Dvogovori umetnic/umetnikov bosta sogovornika slikarka Tina Dobrajc in slikar Mito Gegič. Sta slikarja mlajše srednje generacije, dodobra uveljavljena v slovenskem in mednarodnem prostoru, ki poleg slikarstva umetniško ustvarjata tudi v gledališču in novih medijih. Srečali smo se na Loškem gradu v Škofji Loki, kjer živita in ustvarjata in se pogovarjali o njuni umetnosti in širše. V drugi oddaji, prihodnji teden, bosta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Oddaji se povežeta v diptih s sklepnim delom prve, v kateri s Tino Dobrajc govoriva o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja. na sliki: fotografija iz videa Wrecking Ball, T. Dobrajc in M. Gegič, 2015, foto: Mito Gegič
Od danes do nedelje poteka že 9. mednarodni intermedialni festival na gradu Snežnik Plavajoči grad/Floating castle. Na njem bo na 14 odrih nastopilo več kot 120 skupin in 400 umetnikov, kar pomeni, da gre za največji festival Plavajoči grad doslej. Blaž Mazi
Pregled aktualnih glasbenih dogodkov festivala Europa cantat, ki letos poteka v slovenski prestolnici.
Izpostavljamo dva koncerta, ki ju bomo posredovali tudi na programu Ars. Ob 17h se bo v Cankarjevem domu začel koncert Zbora Slovenske filharmonije s programom, ki si ga bosta delila dva dirigenta, Gary Graden in Josep Vila i Casanas. V neposredni prenos na Arsu se Europa cantat ob 21h vrne s koncertom Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana. Zbor vodi Helena Fojkar Zupančič, osrednja gosta jutranje oddaje o festivalu.
Skupina Singer Pur že od začetka devetdesetih let prepričuje s svojim odličnim petjem zelo različne glasbe in programi, pogosto skrbno zastavljenimi okrog določene teme. Rdeča nit sporeda z naslovom Med vrtinci je glasba skladateljic - od Hildegarde iz Bingna do sodobne slovenske skladateljice Katarine Pustinek Rakar.
Tudi danes bo pestro! Najprej na festivalski televiziji, potem pa še na koncertu: V Raziskovalnem ateljeju, ki se bo na spletu začel ob pol poldne bo danes Tine Fris-Ronsfeld predstavila igre in vaje za prebijanje ledu, ki so namenjene zbliževanju oseb vseh starosti s pomočjo glasbe, petja in gibanja, po drugi uri pa se začnejo predavanja Pulse. Prvi predavatelj dr. Zvezdan Pirtošek je svoje predavanje naslovil Nevroznanost in umetnost: kako umetnost učinkuje na možgane, ob pol petih bo Jim Daus Hjernoe prikazal nove možnosti sodelovanja zborov v živo prek digitalnega omrežja s sistemom LoLa, ob 15:15 pa se začne predavanje Damijana Močnika in Inge Breznik z naslovom Navdihujoč zborovski sistem v Sloveniji in zborovska piramida v Zavodu sv. Stanislava, v katerem bosta predavatelja prestavila slovenski zborovski sistem, ki v svetu velja za unicum. Večerni koncert bo oblikovala nemška a capella zasedba Singer pur, ki jo sestavljajo sopranistka Claudia Reinhard, tenoristi Chistian Meister, Markus Zapp in Manuel Warwitz ter baritonista Jakob Steiner in Marcus Schmidl. Nekoliko nenavadna kombinacija glasov? V resnici gre za formulo za uspeh. Zasedba Singer Pur namreč ne pozna slogovnih zadržkov in izvaja vse, kar se izvesti da.
Neveljaven email naslov