Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov