Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na Liffu Moja Vesna in Prezaposlena

12.11.2022

Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Na Liffu Moja Vesna in Prezaposlena

12.11.2022

Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.


08.07.2024

Kristalni globus in Stritarjeva nagrada

V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.


27.10.2023

Jesenske grozljivke v kinu

Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.


27.10.2023

15. Noč grozljivk

Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.


05.10.2023

Umrl je skladatelj Avgust Ipavec

V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).


04.10.2023

V Ljubljani se začenja mednarodni festival stripa Tinta

Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.


04.10.2023

Festival Indigo: Ali gre zares?

V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.


03.10.2023

Z uporom se začenja 29. festival Mesto žensk

Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.


03.10.2023

Šterkijada za začetek 26. Festivala slovenskega filma Portorož

S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.


29.09.2023

Na mariborskem Intimnem odru GT22 premiera avtorske predstave Krik: Vrzeli

Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.


29.09.2023

Na festivalu Itn. je ena od osrednjih literarnih gostij mlada nizozemsko-turška pisateljica Lale Gül

Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.


22.09.2023

Tri skrbi pred Frankfurtom: vidnost, vidnost, vidnost!

Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).


21.09.2023

Izšel je prevod korespondence med Nikolo Teslo in J. P. Morganom & Co.

V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija


15.09.2023

Festival DokuDoc 2023

V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.


15.09.2023

15 let programa Kinobalon v Kinodvoru

S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.


11.09.2023

Ob 60. letnici Arsa tudi ulična razstava plakatov

V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.


08.09.2023

Otto Tolnai - mojster pesniških podob

Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.


08.09.2023

Arsov praznični teden

Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.


08.09.2023

V Narodni galeriji Umetnikov atelje, fotografski portreti španskih in slovenskih umetnikov v ateljejih

Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.


07.09.2023

Jurij Kalan - Drobci

Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)


Stran 1 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov