Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti.
Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja".
Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti.
Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja".
Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov