Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti.
Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja".
Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti.
Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja".
Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? Z glasbo in petjem povezane spomine bo z nami delila gospa Marta Adamič s Hudega konca. Pripovedovala bo o petju po hišah, v cerkvi, med kmečkimi ženskami, podelila spomin na snemanje z Zmago Kumar: »V osnovni šoli smo snemali, na trak so snemali, najprej so nas spraševali, od kje smo, ali se iz roda v rok prenaša, nato smo pa peli.« Pridružil se nam bo tudi Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist, ki se posveča raziskovanju in izvajanju slovenske ljudske glasbe. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji. Veseli smo vaših predlogov in vprašanj. na fotografiji: Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist
Po telefonski zvezi se nam bo pridružila koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec. Spraševali se bomo, kako je ptičje petje zvenelo v času Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic. Kako zveni danes? Poslušali bomo, kako odmeva v glasbi. Govorili pa bomo tudi o petju človeka. Ali lahko človeški glas poustvari ptičje petje? Kako se razlikujeta petje ptic in petje človeka? Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? na fotografiji: koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec z babico Ivanko Stritar (osebni arhiv)
»Svet je mogoče doživljati, čutiti, misliti, dojeti tudi z zaprtimi očmi. V tišini, zvoku iz narave, besedi iz človekovih ust,« je zapisal zdravnik specialist nevropediater Igor M Ravnik in dodal: »Dan se ne začne s tem, da nam z ekrana voščijo Dober dan, ampak že prej, ko zaslišimo ptičje petje …« Zato bomo tudi v svet glasbe in z njo povezanih spominov tokrat vstopili s ptičjim petjem in glasbo, ki jo je navdihnilo.
Neveljaven email naslov