Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas.
Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe.
Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič:
"Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno."
Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor.
Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže …
Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo.
Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd:
Nevidna se zdi zla runa
Na vodno gladino napisana
A to ni več ista voda
Nevidna se zdi zla runa
V severni veter zarisana
A to ni več isti veter
Nevidna se zdi zla runa
Na vrata napisana
A ta vrata ne držijo več v isto hišo
S polnimi usti peska govori
Kdor se opravičuje
A opravičilo ničesar ne izbriše
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas.
Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe.
Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič:
"Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno."
Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor.
Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže …
Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo.
Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd:
Nevidna se zdi zla runa
Na vodno gladino napisana
A to ni več ista voda
Nevidna se zdi zla runa
V severni veter zarisana
A to ni več isti veter
Nevidna se zdi zla runa
Na vrata napisana
A ta vrata ne držijo več v isto hišo
S polnimi usti peska govori
Kdor se opravičuje
A opravičilo ničesar ne izbriše
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov