Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas.
Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe.
Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič:
"Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno."
Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor.
Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže …
Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo.
Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd:
Nevidna se zdi zla runa
Na vodno gladino napisana
A to ni več ista voda
Nevidna se zdi zla runa
V severni veter zarisana
A to ni več isti veter
Nevidna se zdi zla runa
Na vrata napisana
A ta vrata ne držijo več v isto hišo
S polnimi usti peska govori
Kdor se opravičuje
A opravičilo ničesar ne izbriše
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas.
Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe.
Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič:
"Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno."
Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor.
Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže …
Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo.
Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd:
Nevidna se zdi zla runa
Na vodno gladino napisana
A to ni več ista voda
Nevidna se zdi zla runa
V severni veter zarisana
A to ni več isti veter
Nevidna se zdi zla runa
Na vrata napisana
A ta vrata ne držijo več v isto hišo
S polnimi usti peska govori
Kdor se opravičuje
A opravičilo ničesar ne izbriše
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
V ponedeljek je Slovenska filharmonija predstavila svojo prihajajočo koncertno sezono. Nocoj ob 19.30 pa bo v Cankarjevem domu to naznanila še s predabonmajskim večerom – Koncertom ob odprtju sezone, ki bo v vélikem slogu. Nastopila bosta Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, vodil pa ju bo gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker.
Orkestru in zboru Slovenske filharmonije na otvoritvenem koncertu sezone dirigira Philipp von Steinaecker. V prvem delu nas bo Zbor Slovenske filharmonije z veličastno šestnajstglasno vokalno umetnino Dva speva, op. 34, popeljal v zvočni svet simfoničnih razsežnosti. Delo nemškega skladatelja in dirigenta Richarda Straussa je namreč nastalo v času, ko je skladatelj napisal svoje največje simfonične pesnitve, zato ne gre prezreti njihove sorodnosti v oblikovanju gradiva. V drugem delu koncerta bo Orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo deseto in zadnjo simfonično pesnitev, Alpsko simfonijo, op. 64. Skladba je oblikovana v enem stavku in vsebuje dvaindvajset epizod, ki jih je skladatelj naslovil z opisi posameznih postaj na popotovanju po čudovitem alpskem svetu.
Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Glede na to, da je pred nami epidemiološko nepredvidljivo obdobje, ima Slovenska filharmonija za koncertne priredive pripravljene alternativne rešitve? Odgovarja Matej Šarc.
In še nekaj opogumljajočih in spodbudnih besed direktorja Mateja Šarca glasbenim ljubiteljem.
V teh dneh, ko se je 78. mednarodna razstava kinematografske umetnosti prevesila v drugo polovico, mediji že izpostavljamo favorite in pričakujemo sobotno odločitev glavne festivalske žirije Za glavno festivalsko nagrado Mostre je v igri film Spencer čilskega režiserja Pabla Larraína. Biografski film z igralko Kristen Stewart v vlogi princese Diane se osredotoča na božični konec tedna, ki ga je ''najbolj slavna ženska na svetu'' preživela z britansko kraljevo družino in ko se je odločila, da bo končala zakon s princem Charlesom. Pablo Larraín: ''Vsi poznamo in pripovedujemo pravljice našim otrokom; zgodbe da jih uspavamo in jim omogočimo boljše razumevanje življenja in optimističen pogled nanje. Toda potem odrastemo in spoznamo, da so pravljice resnično zahtevne. V našem primeru imamo princeso, ki noče več biti kraljica, ker hoče biti to, kar je. In to njeno pravo identiteto je lepo videti v skrčenem časovnem obsegu. To nam je omogočilo tudi, da smo uporabili samo en prostor: palačo, grad, oziroma hišo (v Angliji jih imenujejo hiše), kot metaforo vélike strukture, kajti palača je resnično prava organizacija. Tako smo ustvarili lik princese, ujete v kolesju tradicije in zgodovine.'' Tematska poudarka sta dva. Kot je že pred začetkom festivala poudaril umetniški direktor Alberto Barbera, so letos v ospredju zgodbe o ženskah in o materinstvu, predvsem o takšnem, ki odstopa od uveljavljenih pričakovanj družbe, ki so na plečih žensk in posegajo v njihovo svobodo in potrebo po samouresničitvi zunaj družinskega kroga. Drugi poudarek glavnega tekmovalnega programa ima časovno komponento: zgodbe se končajo z vrnitvijo junaka ali junakinje v neko preteklo stanje oziroma z njegovo ali njeno vnovično vzpostavitvijo boljšega, pravičnejšega ali znosnejšega stanja, ki je že obstajalo. Skratka: z vrnitvijo v normalnost, z restavracijo preteklega stanja, ki pa ni nostalgično ali regresivno, temveč nujno za nadaljevanje njihovih življenj. To pripovedno linijo je mogoče opaziti v filmih Škatla, beneškega zmagovalca izpred šestih let, Lorenza Vigasa, v filmu Vzporedni materi španskega cineasta Pedra Almodovarja, v filmu Dogodek francoske režiserke libanonskega rodu Audrey Diwan, prav tako v celovečernem prvencu Izgubljena hči Maggie Gyllenhaal, v filmu Paula Schaderja The Card Counter, kar je v prevodu oseba, ki si v igralnici skuša zapomniti karte, pa tudi v drami Odsev ukrajinskega režiserja Valentyna Vasyanovycha in še bi lahko naštevali. Ali je to odgovor filmske umetnosti na latentno potrebo družb, ki so po vsem svetu ujete v primež pandemije in v želje po vrnitvi v običajno življenje, bo pokazal čas; prihodnji dnevi in meseci pa bodo pokazali, ali bo letošnja Mostra znanilec dolgoročnejših trendov in okusa najprestižnejšega dela filmske industrije, ki bo marca prihodnje leto podeljeval nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Glavna žirija 78. Mostre (predseduje ji južnokorejski oskarjevec Bong Joon Ho, ki je za svojega Parazita februarja lani – tik pred razcvetom prvega vala epidemije – prejel štiri oskarje) bo svojo odločitev sporočila v soboto.
Danes točno ob devetih zjutraj se je na spletnih straneh SiGledal, portala slovenskih gledališča, odprlo novo poglavje: zaživel je portal Kritika. Pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta to postaja nov medij za strokovno in tehtno umetnostno kritiko s področja scenskih umetnosti. Kot pisci in piske bodo sodelovali kritiki vseh generacij, od najbolj uveljavljenih na svojem področju, kritičarke in kritiki srednje in mlajše generacije, do študentov, katerim bo namenjena tudi Mala šola kritike.
Slovensko konservatorsko društvo je v ponedeljek v prostorih Narodne galerije v glavnem mestu podelilo Steletova priznanja in nagrado za dosežke pri ohranjanju in popularizaciji kulturne dediščine. Steletovo nagrado je prejel konservator mag. Bine Kovačič, priznanja za dosežke v letu 2020 (podeljujejo jih za dosežke v preteklem letu) pa arheologinja dr. Katharina Zanier za projekt Claustra +, piranski župnik Zorko Bajc za doprinos pri prenovi piranskih sakralnih objektov, in Šenkova domačija na Jezerskem oziroma družina Virnik Karničar ter sodelujoči arhitekt Marko Šenk.
Osrednja tema bo letos Strah in pogum, osrednja osebnost pa nagrajenec, avstrijski pisatelj Josef Winkler. Festival bo potekal v obliki, kot jo dopuščajo epidemiološke razmere – delno v živo in delno prek svetovnega spleta. Dogajanje na Vilenici bomo ta teden intenzivno spremljali tudi v literarnih oddajah Radia Slovenija: pripravili smo literarna večera o nagrajencu Vilenice Josefu Winklerju in o sodobni portugalski poeziji, literarni portret slovenskega avtorja v središču Milana Dekleve, v Literarnih nokturnih boste slišali poezijo oziroma prozo nekaterih udeležencev, poleg tega pa seveda tudi pogovora z osrednjima gostoma.
Katere glasbene dogodke bo Slovenska filharmonija poleg abonmajske sezone ponudila občinstvu? Odgovarja Matej Šarc.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov