Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči.
"Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo.
Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest.
Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči.
"Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo.
Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest.
Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov