Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči.
"Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo.
Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest.
Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči.
"Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo.
Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest.
Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne
Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? Z glasbo in petjem povezane spomine bo z nami delila gospa Marta Adamič s Hudega konca. Pripovedovala bo o petju po hišah, v cerkvi, med kmečkimi ženskami, podelila spomin na snemanje z Zmago Kumar: »V osnovni šoli smo snemali, na trak so snemali, najprej so nas spraševali, od kje smo, ali se iz roda v rok prenaša, nato smo pa peli.« Pridružil se nam bo tudi Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist, ki se posveča raziskovanju in izvajanju slovenske ljudske glasbe. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji. Veseli smo vaših predlogov in vprašanj. na fotografiji: Tomaž Rauch, glasbenik, skladatelj, pevec in multiinštrumentalist
Po telefonski zvezi se nam bo pridružila koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec. Spraševali se bomo, kako je ptičje petje zvenelo v času Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic. Kako zveni danes? Poslušali bomo, kako odmeva v glasbi. Govorili pa bomo tudi o petju človeka. Ali lahko človeški glas poustvari ptičje petje? Kako se razlikujeta petje ptic in petje človeka? Kako smo peli nekoč in kako pojemo danes? na fotografiji: koloraturna sopranistka in biologinja Petra Vrh Vrezec z babico Ivanko Stritar (osebni arhiv)
»Svet je mogoče doživljati, čutiti, misliti, dojeti tudi z zaprtimi očmi. V tišini, zvoku iz narave, besedi iz človekovih ust,« je zapisal zdravnik specialist nevropediater Igor M Ravnik in dodal: »Dan se ne začne s tem, da nam z ekrana voščijo Dober dan, ampak že prej, ko zaslišimo ptičje petje …« Zato bomo tudi v svet glasbe in z njo povezanih spominov tokrat vstopili s ptičjim petjem in glasbo, ki jo je navdihnilo.
Neveljaven email naslov