Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov