Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Vrata so odprle tudi nekatere splošne knjižnice in knjigarne. Odpiranje knjižnic bo potekalo v treh korakih. Najprej so se odprle osrednje knjižnice, kjer je mogoče vračilo in izposoja gradiva, nekoliko kasneje pridejo na vrsto tudi manjše enote, zadnji pa se bodo na pot odpravili bibliobusi. Trenutno so odprte knjigarne, ki niso večje od štiristo kvadratnih metrov.
»Glasbene strukture se občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, tako lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti – prav to deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.« Neizpodbitno je dejstvo, da glasba vpliva na čustvovanje in spomin, zato je tako zelo močno orodje pri delu z osebami z demenco v knjigi UP, Glasbena terapija z osebami z demenco zapiše glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, ki bo govorila tudi o tem, kako glasba in v terapevtskem procesu glasbena terapija vzpostavi možnost, da človeka z demenco lahko srečamo na način, ki mu omogoča doživljanje celovitosti, kulturno in čustveno bivanje v vsakdanu. »Z glasbo se lahko povežemo. Z glasbo si lahko pomagamo.« Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, predloge, vprašanja. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192 Na fotografiji: Skupinska glasbena terapija v domu starejših, Mihaela Kavčič (osebni arhiv)
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V tokratnem koncertu je Domen Marinčič izbral nekatera ohranjena dela francoskih skladateljev 17. stoletja za violo da gamba brez spremljave. Skladbe Hotmana, Dubuissona, Sainte-Colomba in de Machyja so nastajale dolgo pred dobro znanimi Bachovimi mojstrovinami za violino ali violončelo brez spremljave, a pričajo o visoki glasbeni in tehnični ravni nekdanjih glasbenikov. Domen Domen Marinčič igra izvirno violo da gamba, ki je nastala okrog leta 1740 v Leipzigu in je delo enega vodilnih nemških goslarjev Johanna Christiana Hoffmanna. Mnoge izmed njegovih basovskih viol da gamba so pozneje predelali v violončele in v igralnem stanju jih je danes le šest ali sedem. Sedemstrunsko violo da gamba na nocojšnem koncertu so restavrirali pred tridesetimi leti. Ohranila se je brez izvirnega vratu in je imela nekoč morda le šest strun, a je znano, da je Hoffmann svojim instrumentom včasih tudi naknadno dodajal sedmo struno.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Po telefonski zvezi bo z nami zdravnik specialist nevropediater Igor M. Ravnik. Pogovor bo tekel o glasbi v medicini in glasbi v življenju, z glasbenimi spomini nas bo popeljal v čas svojega otroštva, mladosti, nekoliko tudi v zrelo dobo, v čas Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Naše potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic bomo začeli z glasbenimi željami in glasbenimi spomini, ki ste jih v preteklem tednu delili z nami.
V času družbene izolacije morajo ustvarjalci na določenih področjih umetnosti še posebej skrbeti za psihofizično kondicijo, samozaposleni kulturni delavci in s. p.-ji pa so na preizkušnji glede kondicije preživetja. Mnoge vsebine so se res preselile na splet in postale brezplačne. Niso pa zastonj, ustvarjalci in njihove družine namreč tudi morajo preživeti. Država je z interventnim zakonom uredila pravico do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila prispevkov za samozaposlene kulturne ustvarjalce, v drugem paketu pomoči pa naj bi upoštevala tudi popravke, ki so jih predlagali v Društvu Asociacija in v drugih kulturnih organizacijah. Med drugim se februar ukinja kot referenčni mesec za izračun upada dohodka, do temeljnega dohodka pa so upravičeni tudi delno samozaposleni.
Neveljaven email naslov