Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma.
Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi.
Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu.
Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Predstavljamo dva odlična filma, ki sta tudi slovenski koprodukciji. Prvega podpisuje makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska. Scenarij za njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija izhaja iz resničnega dogodka. Drugi koprodukcijski film je posnela mlada hrvaška režiserka Dana Budisavljević – z Dnevnikom Diane Budisavljević je že poleti dvignila na noge puljsko Areno in postala zmagovalka festivala. Poseben filmski univerzuma maestra Roya Anderssona pa povzema film O neskončnosti, ki je sestavljen iz kratkih, tudi zelo duhovitih vinjet o stiskah in srečah našega vsakdana. Ali kot pravi eden izmed likov v filmu - Glavno je, da smo živi, se vam ne zdi?!
Po projekcijah na sarajevskem festivalu je še Liffe najbolj radovednim pokazal prva dela nove domače kriminalne serije Jezero; v jesenske kostanjeve gozdove, med suho listje in ježice, v magijo skrajnega slovenskega zahoda gledalca odpelje film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec Gregorja Božiča. Ken Loach pa je izhodišče svoje nove filmske zgodbe Med tem ko vas ni bilo postavil v Newcastle, kjer družina sanja o svojem stanovanju.
Liffe je v sredo odprl avtobiografski film Abela Ferrare, ki zadnja leta živi in ustvarja v Rimu. Willem Dafoe, ki je upodobil že Piera Paola Pasolinija v prejšnjem avtorjevem filmu, je v filmu Tommaso odigral režiserja samega, njegova resnična žena in hči sta odigrali sami sebe. Ferrari, ki si je ustvaril ime predvsem z vrsto žanrskih filmov, ki so postali kultni, na primer s Tatovi teles in z Angelom maščevanja, je na festivalu namenjena sekcija Posvečeno. Tesa Drev se je srečala z režiserjem.
Retrospektivni del Liffa je posvečen belgijsko-francoski cineastki Agnes Varda in njeni več kot 60 let trajajoči ustvarjalni poti, ki je usodno zaznamovala filmsko razmišljanje mnogih, ki so prišli za njo. Letos preminula Varda je snemala na vseh koncih sveta. Njena zvedavost jo je vodila do Kube, kjer je pred kamero postavila Fidela Castra. Zvedavost pa je vodila tudi programskega direktorja Liffa Simona Popka, ki je pripravil prvi celovitejši pregled kubanskega filma pri nas. Liffovo retrospektivo kubanskega filma predstavlja Denis Valič.
Tekmovalna sekcija Perspektive po štirih včerajšnjih danes ponuja še dva filma, Ray in Liz ter Razbijalka sistema. Pri tej gre za pretresljiv prikaz nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo, prežet pa je z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo. V nasprotju z Ljubljano si bodo gledalci v Novem mestu lahko že danes ogledali film Medtem ko vas ni bilo angleškega režiserja Kena Loacha, ki v filmu znova načenja osrednjo temo številnih svojih filmov – delavsko izkoriščanje. Najbolj dejaven iz romunskega novega vala pa je očitno Corneliu Porumboiu, ki se po lanskem dokumentarcu Neskončni nogomet letos že predstavlja z novim filmom, tokrat igranim – Žvižgači. Gre za izvirno interpretacijo kriminalnega žanra, ki ga je avtor v svojem značilnem slogu obarval komično.
Nocoj se v Cankarjevem domu v Ljubljani začenja najbolj pričakovani filmski dogodek leta, Liffe. Organizatorji na jubilejnem 30. ljubljanskem filmskem festivalu pričakujejo milijontega obiskovalca. V šestih ljubljanskih kinih in še v treh v Mariboru, Novem mestu in Celju bodo do 24. novembra zavrteli 97 celovečernih in 18 kratkih filmov.
Liff se začenja in sicer že tridesetič po vrsti. Prvih 18 let ga je vodila Jelka Stergel. Kot je dejala v Arsovem forumu, ki bo na sporedu jutri ob 14.05 na Tretjem, je danes ponosna, da je festival uspel predstaviti najboljše filmske avtorje že na njihovih začetkih ...
Na današnji dan pred 100 leti se je rodil France Štiglic, avtor 15ih igranih celovečercev, med katerimi je tudi prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji iz leta 1948, ter avtor vrste kratkih, dokumentarnih filmov in petih televizijskih nadaljevank. Že oktober je bil v Slovenski kinoteki posvečen retrospektivi njegovih del, še do petka je v teku 1. Slovenski teden filma, namenjen filmski vzgoji, v središču katerega je prav tako Štiglic, danes pa bo v Kranju na ogled njegov na novo digitalno restavriran film Tistega lepega dne. Poroča Tesa Drev.
Poslušajte pogovora z umetnostno zgodovinarko Saro Müller in s kitaristom Makom Grgićem.
O polemiki, ki je zadnje tedne zaposlovala gledališko javnost. Potem ko je 19. oktobra novinar Peter Rak v časniku Delo opozoril, da naj bi Slovensko mladinsko gledališče zadnjih letih izgubilo polovico zvestega občinstva, umetniški ansambel pa naj bi bil razdeljen, se je danes odzvalo še vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča in ovrglo navedbe iz članka. Urban Tarman.
V ponedeljek so v Mestnem muzeju v Ljubljani nastopili violončelista Marco Testori in Gregor Fele ter čembalist Domen Marinčič. Glasbeniki so nastopili v okviru festivala Cellofest in izvedli program baročnih skladb za dva violončela in čembalo. Prispevek Marka Šetinca.
V ponedeljek se je po štirih mesecih prenovitvenih del znova odprl Muzej sodobne umetnosti v New Yorku. S 450 milijonov dolarjev vrednim projektom je muzej razširil razstavne površine za tretjino. Prispevek ameriškega dopisnika Andreja Stoparja.
V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.
V slovenskem programu izstopa gostovanje Draga Jančarja na enem izmed najuglednejših prizorišč frankfurtskega sejma, tako imenovani Modri zofi, ki ga sooblikujejo štirje medijski partnerji. Pogovor je tekel o romanu In ljubezen tudi, ki se je v septembru znašel na samem vrhu lestvice avstrijske radiotelevizije ORF. Aleksander Čobec je Draga Jančarja povabil pred mikrofon tik pred njegovim današnjim nastopom v Frankfurtu.
V Frankfurtu poteka mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Na njem se predstavlja okoli 7500 razstavljavcev iz 109 držav, častna gostja je Norveška. Med osrednjimi gosti sejma je nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Več pa Aleksander Čobec v pogovoru z Miho Kovačem, profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.
»Avstrijski Van Gogh« je krilatica, s katero so kritiki označili Richarda Gerstla, ki danes velja za prvega avstrijskega ekspresionista. Pretekli konec tedna so v dunajskem Leopoldovem muzeju odprli razstavo, ki tega sopotnika Egona Schieleja, Oskarja Kokoschke ter Gustava Klimta predstavlja v širšem kontekstu. Več o razstavi, ki bo odprta do dvajsetega januarja prihodnje leto, pa Gregor Podlogar.
Sklenil se je Festival slovenskega filma v Portorožu. Prikazanih je bilo 106 filmov, 57 v tekmovalnem programu. Festival je izzvenel v znamenju poziva tako nagrajenega režiserja Gregorja Božiča kot žiranta Roka Bička, da dobri filmi zahtevajo dobre pogoje dela, s tem sta spomnila na obljubo slovenske politike na Odboru za kulturo DZ, da je slovenskemu filmu potrebno do leta 2022 zvišati sredstva na 11 milijonov evrov. Matej Juh:
V beograjskem Muzeju sodobne umetnosti so odprli dolgo pričakovano retrospektivo ikone performansa Marine Abramović. Umetnica, ki je medtem postala svetovna zvezda, se s postavitvijo z naslovom Čistilec, nekakšno retrospektivo svojega ustvarjanja, čeprav sama tega izraza ne mara, po 44-ih letih vrača v rojstvo mesto. Razstava je premiero doživela leta 2017 na Švedskem, v Oslu jo je obiskala srbska premierka in takrat Marino Abramović povabila v Srbijo, ki je tako sedma država, kjer si je dela mogoče ogledati. In v Beogradu, pravijo organizatorji in obiskovalce, presega dosedanje postavitve.
Neveljaven email naslov