Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .

“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.

Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.

Neskončni boj s položnicami

Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.

“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”

Plačaj, ali pa se vrnemo s policijo in odnesemo stvari

Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.

Nedosegljiva kepica sladoleda

“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”

Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.

Razbite otroške sanje?

Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …

“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”

Končno imamo dom, ne želimo ga izgubiti

Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.

“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”

“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”

Kako pomagati?

Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.

Ali izpolnite položnico:

Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune  družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.