Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Boštjanova in Nejčeva zgodba

13.04.2015

“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”

Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."

“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”

“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.

Le s plastiko pokrita luknja v stropu …

Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.

“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”

… in surov beton nad Nejčevim spalnim kotičkom

“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.

Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.

 

Kaj, če bolezni ne bodo več mogli ustaviti?

“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”

“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”

Banke ne zanima, če se boriš za življenje

Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.

“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.

Sošolci na košarko, jaz moram domov

Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”

Kupil bi čokolino, mleko, margarino

O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”

Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.

Tipična zgodba pridnega Slovenca, ki pozabi nase

“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”

Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”

Kako pomagati?

Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.

Ali izpolnite položnico:

 

Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune  družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.


Botrstvo

539 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Boštjanova in Nejčeva zgodba

13.04.2015

“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”

Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."

“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”

“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.

Le s plastiko pokrita luknja v stropu …

Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.

“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”

… in surov beton nad Nejčevim spalnim kotičkom

“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.

Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.

 

Kaj, če bolezni ne bodo več mogli ustaviti?

“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”

“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”

Banke ne zanima, če se boriš za življenje

Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.

“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.

Sošolci na košarko, jaz moram domov

Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”

Kupil bi čokolino, mleko, margarino

O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”

Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.

Tipična zgodba pridnega Slovenca, ki pozabi nase

“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”

Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”

Kako pomagati?

Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.

Ali izpolnite položnico:

 

Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune  družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.


14.11.2016

Zgodba Žiga in Luke

Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…


07.11.2016

Za šolanje so dijaki delali tudi ponoči

Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.


31.10.2016

Končana je akcija zbiranja sredstev za obšolske dejavnosti

Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.


24.10.2016

Materialni in nematerialni obraz revščine

Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.


17.10.2016

Petka za nasmeh

"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.


10.10.2016

Maša je dobila violino

Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.


03.10.2016

Na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos

Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …


26.09.2016

FerFud pomagal Botrstvu

Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.


19.09.2016

Mašina zgodba

“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.


12.09.2016

Plavalka Leja

Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.


05.09.2016

Glasbena šola zanj pomeni življenje

Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.


29.08.2016

Viktorija in Evelin

Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?


01.08.2016

"Potreboval bi brisalce za oči"

Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.


18.07.2016

Letovanja za vse

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.


11.07.2016

Letovanje na morju za vse?

Da otroci tudi pri 10-ih letih še nikoli niso videli morja, je nekaj, kar preseneti in presune tudi vzgojitelje, ki jih spremljajo na letovanjih. Ta pa niso le stik z morjem, pač pa tudi stik s popolnoma drugačnim svetom od tistega, ki so ga vajeni.


27.06.2016

Subvencija za stanarine

Projekt Botrstvo, na katerega opozarjamo ob ponedeljkih, je bil s svojo Brezplačno pravno pomočjo vpet tudi v iskanje rešitev za nekaj tisoč družin, ki so lani izgubile del subvencij za stanarine. Čeprav je del zakona, ki jim jih je odvzel, Ustavno sodišče že pred dobrim mesecem razglasilo za neustavno in je ministrica Anja Kopač Mrak zagotovila, da bodo upravičenci prejeli že subvencije za junij, je njeno ministrstvo porabilo še skoraj ves dodaten mesec za iskanje načina, kako upravičencem to pravico vrniti.


20.06.2016

Rastejo generacije, katerih usodo že določa revščina staršev

Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.


13.06.2016

Starši o letovanju otrok

Starši o letovanju otrok


06.06.2016

Letovanja so pomemben del odraščanja

Počitniška doživetja za otroke so pomemben del odraščanja, nabiranja izkušenj v novih krajih, novih okoljih, v družbi vrstnikov, ki jih najprej ne poznaš, nato pa v nekaj dneh postanejo prijatelji, nekateri za zmeraj. Nekoč so bila vsaj v obliki nepogrešljivih kolonij, sindikalnih domov, prikolic in kampiranj po vsej jadranski obali samoumeven del otroštva, danes o tem odloča pretežno le starševska denarnica.


30.05.2016

Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni

Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.


Stran 19 od 27
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov