“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.

“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. Obupno se je zjutraj zbuditi z mislijo, da nimaš službe. In s socialno pomočjo, ki je nepopisno nizka, ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Imela sem tudi zelo slabo izkušnjo s centrom za socialno delo. Dokler ti velja odločba za denarno socialno pomoč, je priliv reden, ko jo je treba podaljšati, pa se zgodi, da moraš po mesec, dva ali več čakati na odločbo, čeprav se vmes ni spremenilo prav nič, ne višina dohodkov, ne lastnina, število članov, nič. Vmes pa se znajdi kot se veš in znaš, nikogar ne zanima, kako boš zmogel, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja Martina, mama treh otrok.

“Tudi ta njihov odnos in odvisnost od socialne pomoči sta bila zame velika motiva, da se čim prej zaposlim.” Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.

In ne gre le za dohodek… 

“Že sama misel, da ne delaš, lahko človeka psihično ubije. Pa dejstvo, da ne moreš dobiti zaposlitve, da nisi nikomur zanimiv… In ljudje se te začnejo izogibati, nočejo imeti stika s tabo, ker ne delaš, nisi koristen, dolžan si…”

Ker si dolžan in kjerkoli lahko srečaš koga, ki mu še kaj dolguješ, se vedno bolj zapiraš med stene stanovanj, pravi Martina: “Nisem imela veliko stikov. Zakaj? Toliko težav imaš, toliko položnic, kup dolgov, neprestano imaš izvršitelje na vratih…kam pa naj grem, s kom naj se družim? Nisem bila za nikamor, še za doma ne…”

V službi je super lepo!

In potem je po mesecih čakanja in negotovosti le prišel dan,  ko je dobila zaposlitev prek javnih del: “Ne glede na to, kakšno obliko zaposlitve dobiš, lahko to človeku spremeni življenje! Da hodiš v službo, da  zaslužiš denar s svojim delom, s svojim znanjem, je velik uspeh, povsem drugače se počutiš. Že to, da greš ven, da s kom spregovoriš kakšno besedo, da se z nekom nasmejiš, da delaš, je – super lepo! Služba mi je dala povsem drugačno voljo do življenja, drugače gledaš na vse skupaj. Seveda so še zmeraj težave, z minimalno plačo je nemogoče delati čudeže. A zbudiš se z zavestjo, da si koristen, da lahko družini omogočiš boljše življenje, takoj si dobre volje.”

In odpadejo tudi  razlogi za skrivanje: “Ko delaš, si lahko privoščiš kakšno kavico, ob tem s kom podebatiraš, vidiš, da svet ni samo črne barve, daje tudi veliko rožnate, vse je lepše, smejiš se, vrneta se veselje in volja do življenja,” radostno vre iz nekoč zelo molčeče sogovornice.

“Tudi v družini je veliko več dobre volje, veliko manj kreganja, ni več tiste napetosti. Ko nimaš, ko si dolžan, to zelo vpliva na otroke in na partnerja. Tisto stanje  je res zelo moreče. Za vse.”

Mami, smeješ se!

Gospa Martina svoje zadovoljstvo kaže tudi navzven. Njena zunanja podoba je popolnoma spremenjena, pravzaprav jo je komaj mogoče prepoznati. “Že ko te otroci vidijo nekoliko bolj urejeno, rečejo, danes si pa lepa, mami! Smeješ se, mami! In so tudi sami povsem drugače razpoloženi, čutijo, da se je v družini veliko spremenilo. Tudi v šoli je zanje lažje. Ko so se prej pogovarjali o tem, kaj delajo čigavi starši, so lahko samo molčali. Zdaj pa se lahko pohvalijo, tudi moja mami gre zjutraj v službo, jaz grem pa v šolo. Tudi zanje je to veliko prijetneje!”

Plača ni višja, a…

Služba je namreč veliko več kot zgolj zaslužek in izguba službe zato veliko večji udarec kot le minus  v družinskem proračunu, poudarja Martina. In težko razume nenehne očitke, ki jih je tudi sama pogosto slišala, da brezposelni tako ali tako nočejo delati, da se jim ne splača, da so raje doma in da uživajo kopico socialnih transferjev. Da je finančni motiv pomemben, še zdaleč pa ne edini, je največji dokaz Martinina plača, ki zdaj komajda dosega skupni znesek socialnih prejemkov v času brezposelnosti: “Delam za minimalno plačo, a za nas je to dobra plača. Med nekdanjo denarno socialno pomočjo in mojo sedanjo plačo v finančnem smislu skorajda ni razlike. A dejstvo, da nisi več odvisen od socialnega sistema, da veš, da boš vsak mesec dobil zasluženo plačo, zelo veliko pomeni meni, predvsem pa mojim otrokom.”