Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. Obupno se je zjutraj zbuditi z mislijo, da nimaš službe. In s socialno pomočjo, ki je nepopisno nizka, ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Imela sem tudi zelo slabo izkušnjo s centrom za socialno delo. Dokler ti velja odločba za denarno socialno pomoč, je priliv reden, ko jo je treba podaljšati, pa se zgodi, da moraš po mesec, dva ali več čakati na odločbo, čeprav se vmes ni spremenilo prav nič, ne višina dohodkov, ne lastnina, število članov, nič. Vmes pa se znajdi kot se veš in znaš, nikogar ne zanima, kako boš zmogel, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja Martina, mama treh otrok.
“Tudi ta njihov odnos in odvisnost od socialne pomoči sta bila zame velika motiva, da se čim prej zaposlim.” Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Že sama misel, da ne delaš, lahko človeka psihično ubije. Pa dejstvo, da ne moreš dobiti zaposlitve, da nisi nikomur zanimiv… In ljudje se te začnejo izogibati, nočejo imeti stika s tabo, ker ne delaš, nisi koristen, dolžan si…”
Ker si dolžan in kjerkoli lahko srečaš koga, ki mu še kaj dolguješ, se vedno bolj zapiraš med stene stanovanj, pravi Martina: “Nisem imela veliko stikov. Zakaj? Toliko težav imaš, toliko položnic, kup dolgov, neprestano imaš izvršitelje na vratih…kam pa naj grem, s kom naj se družim? Nisem bila za nikamor, še za doma ne…”
In potem je po mesecih čakanja in negotovosti le prišel dan, ko je dobila zaposlitev prek javnih del: “Ne glede na to, kakšno obliko zaposlitve dobiš, lahko to človeku spremeni življenje! Da hodiš v službo, da zaslužiš denar s svojim delom, s svojim znanjem, je velik uspeh, povsem drugače se počutiš. Že to, da greš ven, da s kom spregovoriš kakšno besedo, da se z nekom nasmejiš, da delaš, je – super lepo! Služba mi je dala povsem drugačno voljo do življenja, drugače gledaš na vse skupaj. Seveda so še zmeraj težave, z minimalno plačo je nemogoče delati čudeže. A zbudiš se z zavestjo, da si koristen, da lahko družini omogočiš boljše življenje, takoj si dobre volje.”
In odpadejo tudi razlogi za skrivanje: “Ko delaš, si lahko privoščiš kakšno kavico, ob tem s kom podebatiraš, vidiš, da svet ni samo črne barve, daje tudi veliko rožnate, vse je lepše, smejiš se, vrneta se veselje in volja do življenja,” radostno vre iz nekoč zelo molčeče sogovornice.
“Tudi v družini je veliko več dobre volje, veliko manj kreganja, ni več tiste napetosti. Ko nimaš, ko si dolžan, to zelo vpliva na otroke in na partnerja. Tisto stanje je res zelo moreče. Za vse.”
Gospa Martina svoje zadovoljstvo kaže tudi navzven. Njena zunanja podoba je popolnoma spremenjena, pravzaprav jo je komaj mogoče prepoznati. “Že ko te otroci vidijo nekoliko bolj urejeno, rečejo, danes si pa lepa, mami! Smeješ se, mami! In so tudi sami povsem drugače razpoloženi, čutijo, da se je v družini veliko spremenilo. Tudi v šoli je zanje lažje. Ko so se prej pogovarjali o tem, kaj delajo čigavi starši, so lahko samo molčali. Zdaj pa se lahko pohvalijo, tudi moja mami gre zjutraj v službo, jaz grem pa v šolo. Tudi zanje je to veliko prijetneje!”
Služba je namreč veliko več kot zgolj zaslužek in izguba službe zato veliko večji udarec kot le minus v družinskem proračunu, poudarja Martina. In težko razume nenehne očitke, ki jih je tudi sama pogosto slišala, da brezposelni tako ali tako nočejo delati, da se jim ne splača, da so raje doma in da uživajo kopico socialnih transferjev. Da je finančni motiv pomemben, še zdaleč pa ne edini, je največji dokaz Martinina plača, ki zdaj komajda dosega skupni znesek socialnih prejemkov v času brezposelnosti: “Delam za minimalno plačo, a za nas je to dobra plača. Med nekdanjo denarno socialno pomočjo in mojo sedanjo plačo v finančnem smislu skorajda ni razlike. A dejstvo, da nisi več odvisen od socialnega sistema, da veš, da boš vsak mesec dobil zasluženo plačo, zelo veliko pomeni meni, predvsem pa mojim otrokom.”
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. Obupno se je zjutraj zbuditi z mislijo, da nimaš službe. In s socialno pomočjo, ki je nepopisno nizka, ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Imela sem tudi zelo slabo izkušnjo s centrom za socialno delo. Dokler ti velja odločba za denarno socialno pomoč, je priliv reden, ko jo je treba podaljšati, pa se zgodi, da moraš po mesec, dva ali več čakati na odločbo, čeprav se vmes ni spremenilo prav nič, ne višina dohodkov, ne lastnina, število članov, nič. Vmes pa se znajdi kot se veš in znaš, nikogar ne zanima, kako boš zmogel, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja Martina, mama treh otrok.
“Tudi ta njihov odnos in odvisnost od socialne pomoči sta bila zame velika motiva, da se čim prej zaposlim.” Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
“Že sama misel, da ne delaš, lahko človeka psihično ubije. Pa dejstvo, da ne moreš dobiti zaposlitve, da nisi nikomur zanimiv… In ljudje se te začnejo izogibati, nočejo imeti stika s tabo, ker ne delaš, nisi koristen, dolžan si…”
Ker si dolžan in kjerkoli lahko srečaš koga, ki mu še kaj dolguješ, se vedno bolj zapiraš med stene stanovanj, pravi Martina: “Nisem imela veliko stikov. Zakaj? Toliko težav imaš, toliko položnic, kup dolgov, neprestano imaš izvršitelje na vratih…kam pa naj grem, s kom naj se družim? Nisem bila za nikamor, še za doma ne…”
In potem je po mesecih čakanja in negotovosti le prišel dan, ko je dobila zaposlitev prek javnih del: “Ne glede na to, kakšno obliko zaposlitve dobiš, lahko to človeku spremeni življenje! Da hodiš v službo, da zaslužiš denar s svojim delom, s svojim znanjem, je velik uspeh, povsem drugače se počutiš. Že to, da greš ven, da s kom spregovoriš kakšno besedo, da se z nekom nasmejiš, da delaš, je – super lepo! Služba mi je dala povsem drugačno voljo do življenja, drugače gledaš na vse skupaj. Seveda so še zmeraj težave, z minimalno plačo je nemogoče delati čudeže. A zbudiš se z zavestjo, da si koristen, da lahko družini omogočiš boljše življenje, takoj si dobre volje.”
In odpadejo tudi razlogi za skrivanje: “Ko delaš, si lahko privoščiš kakšno kavico, ob tem s kom podebatiraš, vidiš, da svet ni samo črne barve, daje tudi veliko rožnate, vse je lepše, smejiš se, vrneta se veselje in volja do življenja,” radostno vre iz nekoč zelo molčeče sogovornice.
“Tudi v družini je veliko več dobre volje, veliko manj kreganja, ni več tiste napetosti. Ko nimaš, ko si dolžan, to zelo vpliva na otroke in na partnerja. Tisto stanje je res zelo moreče. Za vse.”
Gospa Martina svoje zadovoljstvo kaže tudi navzven. Njena zunanja podoba je popolnoma spremenjena, pravzaprav jo je komaj mogoče prepoznati. “Že ko te otroci vidijo nekoliko bolj urejeno, rečejo, danes si pa lepa, mami! Smeješ se, mami! In so tudi sami povsem drugače razpoloženi, čutijo, da se je v družini veliko spremenilo. Tudi v šoli je zanje lažje. Ko so se prej pogovarjali o tem, kaj delajo čigavi starši, so lahko samo molčali. Zdaj pa se lahko pohvalijo, tudi moja mami gre zjutraj v službo, jaz grem pa v šolo. Tudi zanje je to veliko prijetneje!”
Služba je namreč veliko več kot zgolj zaslužek in izguba službe zato veliko večji udarec kot le minus v družinskem proračunu, poudarja Martina. In težko razume nenehne očitke, ki jih je tudi sama pogosto slišala, da brezposelni tako ali tako nočejo delati, da se jim ne splača, da so raje doma in da uživajo kopico socialnih transferjev. Da je finančni motiv pomemben, še zdaleč pa ne edini, je največji dokaz Martinina plača, ki zdaj komajda dosega skupni znesek socialnih prejemkov v času brezposelnosti: “Delam za minimalno plačo, a za nas je to dobra plača. Med nekdanjo denarno socialno pomočjo in mojo sedanjo plačo v finančnem smislu skorajda ni razlike. A dejstvo, da nisi več odvisen od socialnega sistema, da veš, da boš vsak mesec dobil zasluženo plačo, zelo veliko pomeni meni, predvsem pa mojim otrokom.”
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Neveljaven email naslov