Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Neveljaven email naslov