Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Neveljaven email naslov