Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Neveljaven email naslov