Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic številnim otrokom sicer res dokaj lahko dostopne, a so zaradi priljubljenosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne. Izpodrivajo jih drugi mediji, ki otrokom vsebinsko le težko nadomestijo izkušnjo, kakršno je samostojno branje knjig. In te so tudi za otroke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar končanem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Vsem tem spremembam navkljub pa ima knjiga, tudi tiskana, po prepričanju pisateljice Janje Vidmar še vedno izjemno in nenadomestljivo vlogo tudi za otroke z roba, ne glede na to, kakšni so.
“Knjiga odvzema vizualni del, ki je vsiljen od zunaj. Mlademu bralcu omogoča, da odpotuje na tista področja, ki ga najbolj begajo. Avtor lahko vzbuja tudi kontradiktorna razmišljanja, ki vodijo h kritično razmišljujočim odraslim.”
Eden najbolj priljubljenih pisateljev za otroke, Primož Suhodolčan, meni, da bi branje otroke bolj pritegnilo, če bi jim v šoli premišljeno približevali bralne vsebine, ki bi jih zanimale.
“Najpomembnejša je zgodba, dobra zgodba vedno najde prostor. Sploh če je sodobna.”
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je mlade še posebej nagovoril z uspešnico Kot v filmu, pa pravi, da že dalj časa opaža upadanje števila strastnih bralcev, morda tudi zato, ker knjig ne moremo površno in mimogrede predelati, ampak si moramo vzeti čas, se jim posvetiti in prepustiti. Tudi sicer meni, da je navdušeno branje prav poseben talent, ki pa bi ga razvilo veliko več otrok, če bi jih kdo k temu prav nagovarjal.
“Zelo pomembno je, da nekdo vpelje otroka v knjižnico. Učitelji morajo biti nadarjeni za svoj poklic, edina prihodnost katere koli države je šolstvo. Življenje s knjigami veliko prinese.”
In ta stik je še za kanček pomembnejši v krajih, kjer imajo otroci iz različnih razlogov manj možnosti za kulturno razvajanje. Knjig so otroci tam, kjer niso samoumevne, res zelo veseli.
Čeprav ni redko razmišljanje, da izposojanje in podarjanje rabljenih knjig slabo vplivata na založništvo in posledično na izdajanje novih knjig, pa sta Suhodolčan in Möderndorfer odločna zagovornika podarjanja knjig, ki so svoje poslanstvo pri nekom že opravile.
Prve knjige so že prispele v osnovnošolsko knjižnico v Veržeju:
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic številnim otrokom sicer res dokaj lahko dostopne, a so zaradi priljubljenosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne. Izpodrivajo jih drugi mediji, ki otrokom vsebinsko le težko nadomestijo izkušnjo, kakršno je samostojno branje knjig. In te so tudi za otroke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar končanem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Vsem tem spremembam navkljub pa ima knjiga, tudi tiskana, po prepričanju pisateljice Janje Vidmar še vedno izjemno in nenadomestljivo vlogo tudi za otroke z roba, ne glede na to, kakšni so.
“Knjiga odvzema vizualni del, ki je vsiljen od zunaj. Mlademu bralcu omogoča, da odpotuje na tista področja, ki ga najbolj begajo. Avtor lahko vzbuja tudi kontradiktorna razmišljanja, ki vodijo h kritično razmišljujočim odraslim.”
Eden najbolj priljubljenih pisateljev za otroke, Primož Suhodolčan, meni, da bi branje otroke bolj pritegnilo, če bi jim v šoli premišljeno približevali bralne vsebine, ki bi jih zanimale.
“Najpomembnejša je zgodba, dobra zgodba vedno najde prostor. Sploh če je sodobna.”
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je mlade še posebej nagovoril z uspešnico Kot v filmu, pa pravi, da že dalj časa opaža upadanje števila strastnih bralcev, morda tudi zato, ker knjig ne moremo površno in mimogrede predelati, ampak si moramo vzeti čas, se jim posvetiti in prepustiti. Tudi sicer meni, da je navdušeno branje prav poseben talent, ki pa bi ga razvilo veliko več otrok, če bi jih kdo k temu prav nagovarjal.
“Zelo pomembno je, da nekdo vpelje otroka v knjižnico. Učitelji morajo biti nadarjeni za svoj poklic, edina prihodnost katere koli države je šolstvo. Življenje s knjigami veliko prinese.”
In ta stik je še za kanček pomembnejši v krajih, kjer imajo otroci iz različnih razlogov manj možnosti za kulturno razvajanje. Knjig so otroci tam, kjer niso samoumevne, res zelo veseli.
Čeprav ni redko razmišljanje, da izposojanje in podarjanje rabljenih knjig slabo vplivata na založništvo in posledično na izdajanje novih knjig, pa sta Suhodolčan in Möderndorfer odločna zagovornika podarjanja knjig, ki so svoje poslanstvo pri nekom že opravile.
Prve knjige so že prispele v osnovnošolsko knjižnico v Veržeju:
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo v sodelovanju s CSD-ji in območnimi organizacijami ZPMS z vseh koncev države, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud. Letos se jim spet obetajo neprespane noči in še večji organizacijski podvig, saj je že prispelih pisemc veliko več kot lani. Hkrati pa so pisma tudi drugačna, razpon želja otrok je veliko večji kot lani. In tudi same so si ob tem morale zastaviti vprašanje: imajo otroci iz socialnega dna “pravico” do razkoš(nejš)ih daril? Smejo vsaj božične želje preseči vsakdan, v katerem so otroku nedosegljivi že čokolino, pašteta in topli škorenjčki? Si sme otrok vsaj pri dedku mrazu zaželeti nekaj, kar je zanj povsem nedosegljivo, za sošolce pa samoumevno? In kaj bi pravzaprav pomenilo, če bi si otroci v socialni stiski še pri pisanju iskrenih želja dobrim možem želeli le še hrano?
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Neveljaven email naslov