Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?"
“Srce se mi para, ko spremljam to družino. Hiša nima vodovoda, umivajo se v razbitem lavorju oziroma odsluženi otroški banjici. Prav vsako vedro vode je treba prinesti od zunaj, iz rezervoarja pred hišo, v katerega se steka kapnica.
V hiši ni niti ene pipe, fantka se doma še nikoli nista stuširala – to izkušnjo imata le iz bolnišnice, v kateri sta se že večkrat zdravila. Si predstavljate, kako je, če si ne moreš umiti rokic in nohtkov, ker voda ne teče? Kako je vzdrževati higieno, pripravljati hrano, če ni tekoče vode in je treba z obstoječo nenehno varčevati?” vprašujoče našteva gospa, ki družino spremlja že vrsto let.
Brez njene pomoči in pomoči strokovnih sodelavcev pristojnega centra za socialno delo enajstletni Vito in dve leti mlajši Filip po očetovi smrti skoraj zagotovo ne bi več mogla živeti z mamo.
Mama namreč zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za otroka. “Njene zmožnosti so žal kljub vsej njeni ljubezni zelo omejene. So take, kot so, z njimi se je rodila in se ne morejo izboljšati,” pojasni sogovornica.
Dokler je bil oče dečkov še živ, je nekako šlo, z njegovo smrtjo pa so se katastrofalne bivalne razmere le še poslabšale. Tako družina, ki nima niti enega kolesa, kaj šele avtomobil, ostaja izolirana v odsluženi hiši v manjši odročni vasici. Vaška šola, zdravstveni dom in bolnišnica, v katero občasno odhajata na zdravljenje, so skoraj ves njun svet.
Nikoli ni bilo denarja za razvoj njunih sposobnosti, spodbujanje zdravega razvoja, za širjenje njunih obzorij. V hiši skoraj ni igrač in knjig, fanta še nikoli nista imela skirojev, rolerjev – ničesar, kar se vrstnikom zdi samoumeven del odraščanja.
“A najbolj od vsega si želita, da bi v hišo prišla pitna voda, da bi dobili majhno kopalnico, da bi enega od propadajočih prostorčkov, ki je že desetletja v surovem stanju, predelali v nekaj več kot 6 kvadratnih metrov veliko sobico.”
“Otroka, predvsem starejši, Vito, si zelo želita osnoven zasebni prostorček. Hiša je ne le zelo majhna po kvadraturi, pač pa tudi spalna prostora med seboj nista ločena z vrati. Sobica ali bolje niša, v kateri spita fantka, je tako majhna, da gresta vanjo le pograd in že razpadajoča omara, za običajno pisalno mizico ni prostora, kaj šele za kotiček, v katerem bi se otrok lahko igral ali v miru bral, bil sam. Vito, na katerega domače razmere močno vplivajo in je v hudi psihični stiski, bi to zelo potreboval.
Ne le, da v hiši ni vode in normalnih razmer za bivanje, pač pa je tudi prepredena z mišjimi rovi in luknjami. Glodavci so v njej stalni gostje, neprijetno je, da jih zlahka vonjaš in slišiš. Uničujejo že tako nepopisno skromno imetje. Večkrat smo že poskušali na vse načine odpraviti to težavo, a stene hiše so tako rekoč »pretočne« in ker stoji ob travnikih in njivah, prihajajo vedno novi.”
“Velika težava je tudi to, da je v delu hiše na tleh le čez zbito zemljo in tanko plast betona položen topli pod. Tudi tla bi bilo treba sanirati, preden bi nanj lahko položili kakšno drugo pohištvo, seveda rabljeno. Pohištvo so že dobili močno dotrajano in je res že zdavnaj odslužilo, a dokler se ne odpravi problem mokrih tal in glodavcev, bi bilo nesmiselno urejati notranjost sob, saj bi pohištvo v letu dni zgnilo,” gospa našteva za družino nerešljive težave.
Ker trajno nezaposljiva mama ne le finančno, pač pa tudi organizacijsko ne zmore poskrbeti za boljše bivalne razmere, so se tisti, ki želijo pomagati, povezali s centrom za socialno delo in skupaj naredili osnutek obnove dotrajane hiške.
Poiskali so tudi izvajalce, ki bi bili pripravljeni bolj ali manj zastonj opraviti potrebna dela. Za končni cilj – napeljavo čiste pitne vode, miniaturno kopalnico in dobrih 6 kvadratnih metrov veliko sobico za Vita – so potrebna še sredstva, s katerimi bi lahko kupili material.
“Na njunem psihofizičnem razvoju se razmere, v katerih živita, močno poznajo. Razvoj obeh fantkov je ogrožen. Zelo sta asocialna, Vito kar beži od ljudi in tudi od vrstnikov. Nesrečen je in kadar se srečamo, sprašuje, kdaj bo voda, kdaj bo kopalnica, kdaj se bo lahko stuširal, kdaj si bo lahko s krtačko umil nohtke pod tekočo vodo. Kdaj bo konec segrevanja vsakega litra vode? Sprašuje, zakaj drugi imajo vodo, oni pa ne, zakaj so manjvredni?
Včasih že kar jezno zahteva, naj kdo dokončno odstrani miši in podgane, ker ponoči ne more spati. Gnusijo se mu, smrdijo. Nisem psihologinja, a včasih se mi zdi celo dobro, da se tako burno odzove, da sploh še zna ubesediti bolečino in se izpovedati. Njihove bivalne, higienske in socialne razmere so res nepopisne.”
Dno, na katerem morata živeti fantka, je težko opisljivo. Gospa, ki sta ji močno prirasla k srcu, pravi, da jo stiska Vita in Filipa vsakič znova prizadene. Ko govori o svoji želji, da bi jima pomagala, komaj zadržuje jok.
“Če bi imela denar, bi zgradila skromno hišo, v kateri bi uredila dnevni center za take otroke. Da bi jih prijazno sprejeli, ko se vrnejo iz šole, da bi jih pričakala zdrava hrana in zdravo okolje, da bi se lahko igrali, da bi lahko razvijali svoje darove. Kdaj jih bodo, če ne zdaj? Otrok bi moral biti ponosen na svojo družino, ne pa, da se sramuje tako svojih razmer kot matere. Kaj mu sploh še ostane, če se sramuje svojega doma in mame in se počuti osamljen in manjvreden? To se močno pozna na njunem psihofizičnem razvoju,” v joku pove sogovornica.
“Globoko verjamem, da ima vsak človek v sebi skrit vir notranje moči, ki se v pravem življenjskem trenutku aktivira. Tudi ta dva fantka ga gotovo imata. Skrbi me le, da ne bi bili prepozni, da ne bo ta notranji izvir zapečaten za zmeraj. Verjamem, da če bo družina dobila vodo in osnovne higienske in življenjske razmere, si bosta otroka pridobila tudi močan občutek podpore in s tem vero, da niso sami. In da bosta lahko sanje, ki mi jih ob redkih trenutkih zaupata, tudi uresničila!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Vitu in Filipu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Vita in Filipa iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Od zdaj naprej lahko opravite donacijo tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Vita in Filipa). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.
Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?
Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.
Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.
Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Neveljaven email naslov
