Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi med prebivalci najrazvitejših držav se vrzel med blaginjo ljudi iz višjih in najnižjih slojev veča že zadnja tri desetletja. A če je je bilo nekoč to razslojevanje najočitnejše med starejšim prebivalstvom, se zdaj seli med mlajše. To je generacija, ki se vse bolj sooča z naraščajočo revščino. Zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredotočila prav na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD iN EU. Preučevala je dohodkovno neenakost, dosežke na področju izobraževanja, samooceno zdravja in pa zadovoljstvo z življenjem. Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, bi nas nekateri podatki morali skrbeti, opozarja Vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Stopnja tveganja revščine pri otrocih je višja, kot je v povprečju celotne populacije
“Še pred nekaj desetletji so bile razlike v blaginji najočitnejše v sloju starejših prebivalcev, zdaj se vrzel med bogatimi in revnimi intenzivno seli med mlajše. To je generacija, ki se tudi v najbogatejših državah sveta vse bolj srečuje z naraščajočo revščino. Prav zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredinila na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD in EU,” pojasnjuje odločitev za tako raziskavo vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Raziskava je zajela štiri vidike: dohodkovno neenakost, dosežke v izobraževanju, samooceno zdravja in zadovoljstvo z življenjem.
Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, generalno se uvršča na deveto mesto, bi nas nekateri podatki morali skrbeti: “Deset odstotkov otrok, ki so revnejši kot preostalih 90 odstotkov slovenskih otrok, ima kar za polovico manj razpoložljivega dohodka. In ta razlika se nam je od leta 2008 še povečala. To pa nas s še šestimi državami EU uvršča v najslabšo skupino. Ker se nam je znižal tudi povprečni dohodek, to pomeni, da so otroci zdrsnili le še globlje. Ti revnejši so še revnejši, kot so bili, podatki pa tudi kažejo, da imamo več revnih otrok kot v začetku krize. Če primerjamo stopnjo tveganja revščine s stopnjo celotne populacije, je ta stopnja pri otrocih višja. To pomeni, da ukrepi države niso usmerjeni v zaščito najrevnejše populacije. Tukaj bi Slovenija z vsem znanjem, izkušnjami in tudi z zgodovino dobre skrbi za otroke zdaj morala narediti več.”
“Tudi pri dosežkih v izobraževanju sodimo v zlato sredino držav: a če pogledamo dosežke otrok iz socialno najbolj ogroženih okolij, imajo ti za okoli 15 odstotkov slabše rezultate, zato je pomembno temu posvetiti več pozornosti. Tukaj namreč izgubljamo potenciale. Če namreč ne ukrepamo, se začarani krog revščine seli iz generacije v generacijo in si v resnici probleme socialne države prelagamo v prihodnost!”
“Seveda nobena država ne omogoča prav vsem otrokom enakih izhodišč in možnosti. A res je, da se da že z razmeroma finančno skromnimi, a res dobro usmerjenimi ukrepi narediti veliko!”
Alja Otavnik
Islandija je bila ena izmed držav, ki se je je kriza najbolj dotaknila, zato pa je revščina otrok narastla bolj kot v preostalih državah v letih od 2008 do 2012. Kljub temu je vlada vpeljala nekatere pomembne ukrepe za krepitev finančnega položaja, ki bi čim bolj ščitili najbolj ranljive skupine, vključujoč otroke. Islandija je vpeljala tudi pomembna zmanjšanja stroškov z nekaterimi izjemami za socialne izdatke. Preoblikovala je tudi strošek krize z vpeljavo progresivne davčne reforme. Dodatni prihodki pa so se uporabili za dvigovanje plač javnih uslužbencev, blaginje in otroških dodatkov. Zato je revščina otrok močno upadla v letih od 2012 do 2013, kažejo Unicefovi podatki.
“Slovenijo lahko pohvalimo, ker ji je uspelo zelo omejiti uporabo sladkorja in sladkih pijač, po tem dosežku smo celo na drugem mestu. Hkrati pa rezultati kažejo, da imajo otroci iz socialno šibkejših okolij bistveno manj možnosti za udeleževanje v obšolskih dejavnostih, športnih dejavnostih, tako pa jim tudi ne omogočamo razvoja veščin, sposobnosti talentov. Tudi tukaj kot družba zgubljamo potenciale.”
“Tudi ta raziskava znova potrjuje, da tudi najbogatejše države sveta niso dovolj zaščitile svojih otrok. Poročilo je jasen opomnik, da je zdrav razvoj otrok predvsem stvar političnih odločitev. S tem ko se vlaga v blaginjo otrok, se vlaga v celotno družbo, zato bi to moralo biti vodilo pri vseh pomembnih političnih odločitvah, ki naslavljajo ta vprašanja,” je jasna predstavnica Unicefa. Da ne politike ne sistemi, ki jih izvajajo, ne opažajo nujnosti odprave vseh teh pomanjkljivosti, smo v oddajah Botrstva že res velikokrat opozorili. In to, da se spreminja tako malo in tako po polžje, kaže, da odprava revščine ni med prioritetami naše družbe.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Tudi med prebivalci najrazvitejših držav se vrzel med blaginjo ljudi iz višjih in najnižjih slojev veča že zadnja tri desetletja. A če je je bilo nekoč to razslojevanje najočitnejše med starejšim prebivalstvom, se zdaj seli med mlajše. To je generacija, ki se vse bolj sooča z naraščajočo revščino. Zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredotočila prav na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD iN EU. Preučevala je dohodkovno neenakost, dosežke na področju izobraževanja, samooceno zdravja in pa zadovoljstvo z življenjem. Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, bi nas nekateri podatki morali skrbeti, opozarja Vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Stopnja tveganja revščine pri otrocih je višja, kot je v povprečju celotne populacije
“Še pred nekaj desetletji so bile razlike v blaginji najočitnejše v sloju starejših prebivalcev, zdaj se vrzel med bogatimi in revnimi intenzivno seli med mlajše. To je generacija, ki se tudi v najbogatejših državah sveta vse bolj srečuje z naraščajočo revščino. Prav zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredinila na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD in EU,” pojasnjuje odločitev za tako raziskavo vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Raziskava je zajela štiri vidike: dohodkovno neenakost, dosežke v izobraževanju, samooceno zdravja in zadovoljstvo z življenjem.
Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, generalno se uvršča na deveto mesto, bi nas nekateri podatki morali skrbeti: “Deset odstotkov otrok, ki so revnejši kot preostalih 90 odstotkov slovenskih otrok, ima kar za polovico manj razpoložljivega dohodka. In ta razlika se nam je od leta 2008 še povečala. To pa nas s še šestimi državami EU uvršča v najslabšo skupino. Ker se nam je znižal tudi povprečni dohodek, to pomeni, da so otroci zdrsnili le še globlje. Ti revnejši so še revnejši, kot so bili, podatki pa tudi kažejo, da imamo več revnih otrok kot v začetku krize. Če primerjamo stopnjo tveganja revščine s stopnjo celotne populacije, je ta stopnja pri otrocih višja. To pomeni, da ukrepi države niso usmerjeni v zaščito najrevnejše populacije. Tukaj bi Slovenija z vsem znanjem, izkušnjami in tudi z zgodovino dobre skrbi za otroke zdaj morala narediti več.”
“Tudi pri dosežkih v izobraževanju sodimo v zlato sredino držav: a če pogledamo dosežke otrok iz socialno najbolj ogroženih okolij, imajo ti za okoli 15 odstotkov slabše rezultate, zato je pomembno temu posvetiti več pozornosti. Tukaj namreč izgubljamo potenciale. Če namreč ne ukrepamo, se začarani krog revščine seli iz generacije v generacijo in si v resnici probleme socialne države prelagamo v prihodnost!”
“Seveda nobena država ne omogoča prav vsem otrokom enakih izhodišč in možnosti. A res je, da se da že z razmeroma finančno skromnimi, a res dobro usmerjenimi ukrepi narediti veliko!”
Alja Otavnik
Islandija je bila ena izmed držav, ki se je je kriza najbolj dotaknila, zato pa je revščina otrok narastla bolj kot v preostalih državah v letih od 2008 do 2012. Kljub temu je vlada vpeljala nekatere pomembne ukrepe za krepitev finančnega položaja, ki bi čim bolj ščitili najbolj ranljive skupine, vključujoč otroke. Islandija je vpeljala tudi pomembna zmanjšanja stroškov z nekaterimi izjemami za socialne izdatke. Preoblikovala je tudi strošek krize z vpeljavo progresivne davčne reforme. Dodatni prihodki pa so se uporabili za dvigovanje plač javnih uslužbencev, blaginje in otroških dodatkov. Zato je revščina otrok močno upadla v letih od 2012 do 2013, kažejo Unicefovi podatki.
“Slovenijo lahko pohvalimo, ker ji je uspelo zelo omejiti uporabo sladkorja in sladkih pijač, po tem dosežku smo celo na drugem mestu. Hkrati pa rezultati kažejo, da imajo otroci iz socialno šibkejših okolij bistveno manj možnosti za udeleževanje v obšolskih dejavnostih, športnih dejavnostih, tako pa jim tudi ne omogočamo razvoja veščin, sposobnosti talentov. Tudi tukaj kot družba zgubljamo potenciale.”
“Tudi ta raziskava znova potrjuje, da tudi najbogatejše države sveta niso dovolj zaščitile svojih otrok. Poročilo je jasen opomnik, da je zdrav razvoj otrok predvsem stvar političnih odločitev. S tem ko se vlaga v blaginjo otrok, se vlaga v celotno družbo, zato bi to moralo biti vodilo pri vseh pomembnih političnih odločitvah, ki naslavljajo ta vprašanja,” je jasna predstavnica Unicefa. Da ne politike ne sistemi, ki jih izvajajo, ne opažajo nujnosti odprave vseh teh pomanjkljivosti, smo v oddajah Botrstva že res velikokrat opozorili. In to, da se spreminja tako malo in tako po polžje, kaže, da odprava revščine ni med prioritetami naše družbe.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Neveljaven email naslov