Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?

“Zasuli so naju, vsega sva imeli in to je bilo res veselje, saj tega še nikoli nisva izkusili, da imaš lahko toliko vsega. Veliko paketov je prišlo, res so naju dobro obuli, oblekli in nahranili. Veseli sva bili vsakega paketa, vsake tople besede. Za naju je bila ta pomoč velik preobrat, prej sva bili res na dnu, brez denarja, brez vsega, bolni podnajemnici, ki močno zaostajata s plačilom najemnine,” je za življenjski preobrat po objavi njune zgodbe pred dobrim letom vsem hvaležna Tjašina mama.

Odraščanje srednješolke Tjaše so močno zaznamovali najprej huda mamina bolezen, nato še očetova in pa popolno nerazumevanje njenih stisk tako v šoli kot med vrstniki. Vse to je Tjašo prignalo do skrajnega roba, pred najhujšim jo je rešila hospitalizacija na psihiatričnem oddelku. Zdravljenje ji je bilo v pomoč, prav tako je k umiritvi vsakodnevnega življenja pomagal vpis v srednjo šolo in s tem v novo okolje, ostali pa so finančna stiska in dolgovi. Nato pa je mamina bolezen znova udarila.

Čeprav zdravja ni mogoče kupiti, pa je vsa pomoč, ki sta jo dobili Tjaša in njena mama, močno vplivala na to, kako danes, več kot leto pozneje, živita in kako vidita svojo prihodnost: “Vse je šlo le še navzgor. Tudi moralna podpora je res veliko pomenila, kar je vplivalo tudi na moje zdravje. Vse skupaj mi je dalo táko posebno moč, da verjameš, da ti daje upanje, ker vidiš, da ti uspeva, da ni brezizhodno. Z večjo močjo se boriš tudi proti bolezni. Moje zdravstveno stanje se je celo toliko popravilo, da sem se lahko vrnila v službo, sicer le za štiri ure na dan in vse opravljam veliko počasneje, a zmorem! In to mi zelo veliko pomeni. To je nedvomno posledica vse te pomoči. Kajti ko si na tleh in vidiš, da ti nekdo želi pomagati, dobiš prav posebno življenjsko moč, razširi se ti življenjsko obzorje, naenkrat vidiš možnosti, ki jih prej nisi.”

“Tudi na Tjašo je vse to zelo dobro vplivalo. Veliko manj je bolna, prej se je pogosto bojevala z bolečinami, vročičnimi stanji, obupom in žalostjo, zdaj pa je drugačne volje, ni več obupana, utrujena ali apatična. Tudi njej je misel na to, da ti nekdo želi pomagati, da nisi sam v tem obupu, dala močno oporo. V šoli pa je tako ali tako zelo pridna.«

Materialna pomoč resda ne prihaja več, vendar je ta tako pomembna moralna opora ostala: “Z nekaj ljudmi sem ostala v stiku po elektronski pošti, pišemo si, ogromno mi pomeni, da lahko komu kaj zaupam, se izpovem, pa čeprav ne v neposrednem stiku, zaupamo si in to mi veliko pomeni. Vesela sem njihove pošte in jim z veseljem odpisujem!”

In ker je poraba zbranih sredstev pri prav vsaki predstavljeni zgodbi res izjemno skrbna, takrat zbrana finančna sredstva Tjaši in mami še zmeraj olajšujejo življenje: “To je zame največji korak iz brezna, da me ne skrbi za položnice. Lažje diham, lažje spim, z drugačnimi očmi gledam na svet! In glavo imam pokonci! Prej sem samo nenehno razmišljala, kaj bova naredili, kako bova kaj plačali, kako se bo vse skupaj izšlo. Ne moreš spati, ne moreš misliti na nič drugega. Zelo dosti nama je pomenila vsa ta pomoč.”

“Na svoj način imam rada prav vsakogar, ki nama je pomagal, čeprav se nikoli nismo osebno spoznali. Ogromno so nama pomagali, sonce so prinesli v najin dom! Saj ni prav zares najin, ker sva podnajemnici, a tukaj živiva, radi se imava, pomagava si in res iskrena hvala prav vsem, ki ste nama pomagali!”